Menda po gorenjskem razsaja trebušna viroza in lahko potrdim, da res. Tukaj okrog nas so ji vsi podlegli in samo vprašanje je bilo kdaj bomo zboleli še mi.
Pri nas se je začelo sredi noči. Timon še nikoli ni bruhal in priznam, da nisem vedela kako naj mu pomagam, ko je sredi noči začel metati iz sebe prav vse. Bila sem popolnoma izgubljena. Vbistvu v tistem hitrem bujenju nisem niti zmogla razmišljati kako naj mu pomagam in ko je po bruhanju prosil za vodo, ter jo spil skoraj dcl, nisem niti za sekundo pomislila, da to ni bila dobra ideja. Seveda je bila postelja umazana do prafaktorjev in ko je bilo bruhanja konec sem se najprej lotila in vse preoblekla.
Potem pa se je zgodba ponovila, najbrž zato ker je spil čisto preveč tekočine na razdražen želodec. Na koncu nisem več vedela kaj naj še vržem čez posteljo, ker je bilo vse umazano. Tako se uporabila vse moje zaloge oblačil. Za vsak slučaj pa sem malega šla uspavat pred risanke, da je bil pri miru in sem v primeru bruhanja pred seboj imela manjše vedro. Tako sva šla spat ob 5h zjutraj. Istočasno je imel dragi še vročino in ni bil kaj velika pomoč. Naslednji dan sem se tako počutila kot zombi. Stanovanje ki je bilo ravno v četretk generalno pospravljeno je bilo v razsulu – spalnica pobruhana, kopalnica pobruhana … Mali pa je za piko na i postal še vročičen.
Končno smo se v soboto približno spravili k sebi, pa sem se seveda nalezla jaz. Kako ne, ko mi je pa mali ves čas namenjal najbolj slinaste poljubčke na usta. To se sicer ne dogaja redno, ampak očitno je imel notranjo željo da virozo deli z mano. 🙂
Po dveh dneh slabosti, neprespanosti in vročine mi danes ni preostalo nič drugega kot da speljem še slikanje in intervju za naslovko revije (ime izdam še ta teden). Na žalost ga ni bilo mogoče preložiti. No, danes vsaj vročine več nimam, slabosti je tudi manj, ostal je poln nos in razdraženo grlo. Zdaj sem na hitro delila moje pestre dni z vami, skuhala kosilo in komaj čakam, da se uležem in odspim dnevno spanje s Timonom.
Upam, da je bil vaš vikend lepši.
Topel pozdrav,
vaša Ana
Tako po spisku je šlo prejšnji konec tedna tudi pri nas…najprej so me sredi pouka klicali iz vrtca, naj pridem po našega petletnika, naslednji dan je zvilo možija, v ponedeljek so iz šole poslali enajstletnika in na koncu sem se v torek komaj in skoraj po vseh štirih privlekla domov še jaz…:-( Lahko rečem samo eno-hvalabogu za pralni in sušilni stroj. Po kuri iz prežganke, prepečenca in litrih čaja smo počasi prišli k sebi in upam da se ta trebušna viroza, ki razsaja očitno tudi na Štajerskem, letos ne ponovi več!!!
Janja, te trebušne so najslabše. Tudi pri nas upamo, da je za letos za nami.