Pri nas doma smo vsi veliki sladkosnedi in kako ne bi bil takšen tudi Timon. Ena izmed njegovih prvih besed je bila “bonka”, kar seveda pomeni bonbon. Najrajši ima namreč prav bonbone. Za piškote in peciva mu ni preveč. Čokolada je nekje na sredi.
Sama se sicer trudim, da pri sladkarijah pri Timonu ne pretiravam, zato sva z možem sprejela odločitev, da sladkarije dobi le po kosilu.Torej, če pridno poje kosilo, ga čaka nagrada. In ne boste verjeli kako dobro si je ta zapored dogodkov zapomnil. Takoj ko poje, me sam spomni, da je čas za nagrado. 🙂
Ponavadi sta to dva bonbončka, majhna čokoladica ali kaj podobnega. Seveda je neustavljivo, da ga stari starši še dodatno ne bi razvajali s cukrom. Sploh ker naš malček zdaj tako zna lepo prositi – reče – “Mama/ata, prosim bonko”, zraven zapakira še najbolj osladen, nedolžen pogled in vse preprovedi iz moje strani so pozabljene. Pa dobro, tudi nas so stari starši razvajali s sladkarijami in tako ne kompliciram. Hvala bogu to ni vsak dan ampak enkrat-dvakrat tedensko.
Problemček nastopi tudi če meni ali možu slučajno zapaše kaj sladkega. Nimava pogojev, ker nama v trenutku odnese vse. Tako naju je prisilil, da pojeva manj sladkega, kar je dobra stran njegove sladkosnedosti.
Kako pa vi omejujete vnos sladkarij pri otrocih?
