Končno smo dočakali večjo pošiljko snega in večinoma se je ne razveselim, ker to pomeni kidanje in otežena vožnja na cesti. Priznam, da nisem preveč pogumna kadar so ceste v takem stanju kot so te dni.
Kakorkoli, letos sem na vse te snežene nevšečnosti pozabila. Vbistvu ni šlo drugače, ker je Timonovo navdušenje nič drugega kot nalezljivo. Vbistvu gre do te meje, da ima lička že popolno rdeča in ga zagotovo zebe do kosti, pa še vedno vztraja zunaj. Seveda nas čaka petminutni histerični jok, ko ga odneseva notri.
Moj dragi je tako čez vikend iz skidanega snega naredil pravo sankališče. No, dobro ni ravno veliko ampak je. 🙂 Sneg je bil prvi dan še preveč puhek, zdaj pa se je fino učvrstil in včeraj smo prvič preizkusili sanke. Niso nove, ampak že stare in sedežek tudi, toda tečejo kot nove. Vse je fino leseno, nobenega tekstila, kar je za nas popolno.
Na začetku sva imela kar malo težavo, da sva ga spravila na sanke, potem pa se je sprostil in nisva ga več spravila dol. Najprej sta šla z dragim en krog po polju, sama sem morala še nekaj stvari postoriti, potem pa se je začelo sankanje po našem hribčku. 🙂
Seveda smeh do ušes, popolno navdušenje. Res ni lepšega, kot gledati svojega malčka tako veselega. Ti segreje srce. 🙂
Ste vi letos že sankali?
Topel pozdrav,
Ana
Sankali nismo, sta se pa otroka spravila in dobesedno povaljala vsak centimeter trate pred hišo od veselja. Sicer sta najprej morala kakšno urico počakati, da sem oddrvela v najbližjo trgovino po nepremočljive rokavice za 11 letnika, potem sta pa rdečih lic uživala vse do kosila in potem spala dve urici kot ubita :-). Otroci so res željni snega, jaz pa tudi, kljub slabi vožnji…
Janja, njihovo veselje popolnoma odtehta slabe vozne razmere in kidanje, ane 😉