Zadnje čase je v naši družini veliko govora o vzgoji. Moja starša nas vse opozarjata, da moramo začeti z vzgojo, drugače bodo otroci hodili po nas. To seveda leti na mojega brata in svakinjo, ki imata štiriletno punčko in toliko starega fantka kot je Timon. Pa seveda tudi na nas s Timonom. Način vzgoje, ki smo jo prejemali mi je bil drugačen, kot ga jaz zagovarjam. Sama sem namreč izrecno proti kakršnemkoli fizičnem kaznovanju. Včasih je ena po riti pomenila vzgojo, danes pa mamice redko posegamo po tem načinu.
Ne bom rekla, da so se napadi trme pri nas šele začeli, saj trajajo že nekaj mesecev. Zanimiva je sploh Timonova tehnika. Mali sen namreč ob nezadovoljstvu v trenutku dobesedno požene v ribo in se uleže na tla, ter stresa trmo. Tudi sanja se mi ne kje je ta način pobral, saj je z njim začel kar naenkrat. Mogoče je to videl v varstvu, ali pa mu je ta način bil preprosto prerojen. Menda sem ga prakticirala tudi jaz – ne dolgo, ampak sem ga. 🙂
Sama se njegovega napada trme lotim tako, da mu povem recimo, da bonbončka ne bo dobil in ga potem ignoriram. Zdi se mi da se je vsaj njegov čas trmarjenja tako skozi mesece skrajšal. Opažam, da počasi ugotavlja, da z ob njegovem ležanju na tleh ne doseže ničesar. Toda še vedno se rad uleže na tla.
Moje starše skrbi kaj bom naredila, če se mi bo na tla ulegel v javnosti. Zaenkrat do tega še ni prišlo. Ampak mislim, da bi sledila svojemu načinu ignoriranja. Vbistvu nisem prepričana kako bi vse skupaj izgledalo.
Me strašno zanima kako takšne situacije speljete vi, v primeru da imate podobne napade trme? No, sploh me zanima na kakšen način vaš malček pokaže, da nekaj hoče in stresa trmo in kako odreagirate vi.
Naša se sicer ne uleže na tla, ampak začne seveda jokat in se dret in se nekam čudno zvijat nazaj, v bstvu je zelo smešno videt. Včasih me tudi udari iz čiste jeze, ker ji česa ne pustim.
Tudi jaz jo ignoriram, če gre za kakšno malenkost. Drugače pa jo malo pustim, da pač izlije svoja jezna čustva in ji zraven jasno razložim, zakaj nečesa ne sme. Tudi če me udari ji jasno povem, da se tega ne sme ali ji celo primem roko. Ponavadi izbruh itak traja manj kot minuto in se poleže. Če se mi zgodi v javnosti, ravnam enako. Ponavadi jo kar odnesem stran, itak se dere, kot da bi jo tepla, ampak vem, da se bo pomirila in bo to to.
Mislim, da je najbolje, da mu pustiš, da izrazi svoja čustva in ne takoj hitet zakrivat in potlačevat…Nekje sem brala, da je to isto kot kadar se odrasli razjezimo, svojo jezo pač moramo spravit iz sebe, drugače nas nekaj muči…in isto je baje pri otrocih, zato je bolje da jih malo ignoriramo, da nam oni povejo svoje, kot pa da takoj tečemo k njim in jih ujčkat ali celo dopustit, da imajo prav 🙂
Se strinjam z napisanim.
Moj sin (19 mesecev) se je prav tako začel metati po tleh (hvala Bogu zaenkrat še ne udarja z glavo po tleh) ali pa cepeta. Da o joku in zvijanju ne govorim. Groza…
Z možem mu enkrat, dvakrat, mogoče trikrat lepo poveva, zakaj nečesa ne sme, potem ga pa ignorirava. Če se gre za to, da mora recimo pospraviti knjige, ker jih je vrgel na tla, on bi pa rad sestavljal kocke, pa tako dolgo vztrajava pri tem, da mora najprej pospraviti knjige, potem pa pridejo na vrsto kocke, da se po nekaj minutah “vda v usodo”, se neha jokat, pospravi knjige in gre do kock. Kot da ni bilo nič :-).
Tudi pri izpadih v javnosti se načeloma drživa tega, da mu jasno poveva, kaj ni okej, potem ga pa ignorirava oz. ga odneseva stran, da ne moti (ali ogroža :-D) drugih ljudi.
Teja, pod tvoje besede se podpišem. Tudi odrasli imamo napade trme. Mogoče jih le manj zvočno pokažemo.:)
Pozdravljeni!
Večkrat prebiram tudi vaše zapise o otrocih. Tokrat pa bi dodala, da je zelo pomembno kako se odzovemo v podobnih primerih. Pri tako majhnih je takšen izbruh čustven in v takšnem stanju otroka ni dobro ignorirat. Več o tem pa na povezavi:
https://zinkaruc.wordpress.com/otrok-trmari-in-izsiljuje/
Lep pozdrav, Zinka Ručigaj
Zinka, hvala za tvoj posredovan link. Sem prebrala in se dobro zamislila. Popolnoma se strinjam z napisanim. Sama malemu ob napadu trme povem da nekaj ni naredil prav in mu pustim da se vsaj malo umiri. Zdi se mi pomembno, da ima čas, da to svojo jezo/trmo spravi iz sebe, ker vmes tako ali tako ni pripravljen poslušati. Potem ga vedno stisnem k sebi in se z njim pogovorim in poskušam razložti zakaj nečesa ni dobil ali ne sme.
Bi ti predlagala drugačen pristop?
Topel pozdrav
pozdravljena,
prvo kot prvo te potolazim, da ta trma ni nič kot potem, ko bo star 4leta…znajo že pokazat svoj karakter, se lepo odgovarjat in izsiljevat…to je pač sodobno razvajenost…
pri nas izpadov v javnosti in pred drugimi ni imel…je pa naju zelo rad izkoriščal oz mene, sploh če sem bila za kam pozna in se je ze mudilo..in tisto poslavljanje je bilo zame adijo pamet….
pri nas je bilo tako, da ko je začel smo sli lepo v kot, zbral si ga je sam in sedel toliko časa kot je bil star (2 leti-2 minuti)…potem smo se pa pogovorili…se pa ze tako veliko pogovarjamo in zdaj preko pravljic dojema kakšni so lahko otroci (mišek tip in razgrajači je zdaj top knjiga :P)…samo naš se niti toliko ne trmari kot zahteva da sva skoz z njim 🙁
vse se bo srečno izteklo 🙂
Ana, hvala za deljene stavke. 🙂
Uuuf Ana, mi se še zdaj občasno spopadamo s trmo naše porednice. Nisem čisto prepričana, da otrok kdaj pa kdaj nebi smel dobiti nobene po riti, v kolikor trma sega predaleč od meje normale. Sama sicer nisem pristaš trdega prijema, sem pa pristaš na red in disciplino. In trma pri Manci se je začela zelo izrazito. Ko ona nekaj ne doseže, se vrže na tla, se stegne in kričiii, da je veselje. Seveda brez solzic. Najprej ji nekaj časa lepo prigovarjam in dopovedujem, da brez kosila ne bo sladkarij. In ko trma preseže vse meje, mi pa včasih poči film in jo odnesem v sobo, ter zaprem vrata, da se je ne sliši in ignoriram. In si mislim naj se dere kolikor jo je volja. Počasi se že strma. Je pa naporno in včasih tudi stresno. Tako, da ti želim veliko uspeha pri premagovanju Timonove trme.
Prisrčen pozdravček, Katja
Vsak starš ima svoje pristope. Se strinjam, da znajo malčki včasih res zelo zanimivo, vztrajno in glasno pokazati svojo nejevoljo nad situacijami.
Prisrčen pozdravček nazaj 🙂