Nabiranje kostanja z dvema malčkoma in kostanjeva pojedina

Z mojimi fanti smo se prejšni vikend odločili, da gremo po kostanj. Potrebovali smo dobre pol ure, da smo se pripravili (saj veste, oba previti, obleči, podojiti najmlajšega, popakirati malice, vodo, pleničke za sabo… ) 🙂 Ja, da gremo mi na izlet je potrebna organizacija. Bojni plan za vse možne situacije. 😀

No, uspelo nam je in smo šli. Ko smo se pripeljali do lokacije sta oba fanta spala. Liama sem natovorila v nosilko, Timon pa je pretežak, da bi ga dragi vso pot nosil, pa še preveč se je veselil, da bi zdaj nabiranje kostanja prespal. Tako sva ga nežno zbudila in kljub temu prvi del poti nosila, ker je bil sam še zaspan – tako nama je rekel. 🙂

Potem je 20 minut pridno hodil v hrib, nato pa je postal utrujen. Nama je rekel, da njegove nogice ne morejo več hoditi. 😀 Na koncu sva oba nosila enega otroka, kostanja tako ali tako praktično ni bilo nič. Nekaj manjših fičnikov. Po dveh urah hoje po gozdu sva bila oba z dragim utrujena, in ker niti Timon ni več sodeloval smo šibali domov. Se pa nismo sprijaznili s tem, da kostanja ni bilo in smo ga šli kupiti.

Potem pa smo naredili pravo kostanjevo pojedino. Oh, obožujem kostanj! Sama ga sicer prav veliko ne smem pojesti, ker rad napenja, in posledično potem z dojenjem napenja tudi Liama, pa sem si vseeno privoščila poln krožnik kostanjeve obare (z le nekaj kostanji vmes) in eno palačinko z omamno domačo kostanjevo kremo in zraven obujala spomine na zadnji romantični dopust z dragim v Parizu. In hvala bogu je bil Liam čisto super, nič ga ni napenjalo.

Naša kostanjeva pojedina je bila sestavljena tako iz naslednjih jedi: popolno pečenega kostanja iz pečice (tega sem potem vkuhala v obaro), kostanjeve obare z govedino in domače kostanjeve kreme, ki je šla na palačinke in v shrambo za čez zimo. 🙂 Še zdaj se mi cedijo sline, ko le pišem o tem.