Dojenje se mi je vedno zdelo nekaj najbolj preprostega, kar obstaja. Dojenčka priklopiš na prsa in uala, pije. To je to, ane. 🙂 No, vsaj sama sem si zadevo predstavljala tako. Poznala sem pomembnost dogodka, da čimpreje po porodu pristaviš otroka k prsim, da se vzpostavi laktacija. Toda to je bilo praktično vse kar sem o zadevi vedela. Priznam, da sem se v celoten proces dojenja spustila nevedna kot butalec.
Zelo kmalu po porodu sem malega pristavila in v mislih naredila kljukico. Ok, dojenje imava. Mali se je super prisesal. Njegov sesalni refleks je bil močen in sama sem mislila da je stvar rešena. Kako sem se motila.
Vsaka mama ve, da je vzpostavitev prijetnega dojenja, proces, ki zna biti zelo naporen in boleč.
Sama sem v slabih osmih mesecih dojenja praktično doživela skoraj vse kar se da. Preživela sem glivično vnetje v vodih, mastitis, ki je bil tako močen da mi je zmanjkalo mleka, dojila z nastavki, se borila s Timonovo željo po dojenju le na eni dojki, … Kljub vsemu lahko rečem, da je zame dojenje ena najlepših izkušenj v mojem življenju. Nič me bolj ne sprosti kot to in z največjim veseljem bom dojila še do Timonovega prvega leta. Mogoče še celo dlje, če mi bo urnik dela to takrat še dopuščal. Sploh pa za Timona ni boljšega kot moje mleko. No, pa več o tej temi v eni izmed naslednjih objav.
Odločila sem se, da bom o vsem kar sem se skozi mojo pot dojenja naučila, pisala tukaj. Zdi se mi pomembno, da svoje znanje in izkušnje delim z drugimi mamicami. Sama vem, da sem v momentih, ko nisem vedela kako se soočiti s kakšno situacijo hrepenela po takšnih informacijah. Takrat sem se večinoma obrnila na svetovalke za dojenje. Neizmerno sem jim hvaležna, da so si vedno vzele čas in mi pomagale rešiti situacijo. Od njih sem se ogromno naučila.
Upam, da bom kateri bodoči mamici ali mamici, ki že doji oziroma se trudi dojiti, z mojimi izkušnjami lahko pomagala.
Ja, prav istih mislih sem bila sama. “Dojenčka priklopiš na prsi in pije…” Samo, da se pri meni to ni zgodilo. Kar ni in ni šlo. Res da je bla “priklopljena”, ampak ne vem kolk je kaj vlekla, kajti sita ni bila, da so mi ze v porodnišnici ene 2x prinesle umetno formulo. In potem je še približno 1 mesec vlekla zizo, ampak ne vem, al je to imela takrat za tolažbo (namesto dude), kajti ko je bila RES lačna, se je drla ko “jesihar”, sem ji dala flaško, potem pa sem jo dala še nazaj na dojko. Ne vem, kaj sem takrat delala narobe, in če bi imela zdaj še enega, tudi ne vem, če bi delala kaj drugače. Bila sem totalno izčrpana, predvsem psihično, mislim da, kajti zaradi tega sem se fuuuul sekirala. Sploh se nikoli nisem obremenjevala okoli tega, ker, kot praviš sama, se mi je samo po sebi zdelo umevno, da bom svojega otročka dojila. Še dandanes sem žalostna, ko razmišljam o tem. SLIŠI se res enostavno ja…
Lidija, pri meni je bilo tudi na začetku tako. So mi v porodnišnici skoz govorili, da je premalo mleka, pa mu dodajali umetnega. Potem sem pa pristavljala (ma iskreno, je bil mali skoz priklopljen) in sem dobila naval mleka. Pa še ni bilo konec. Je kar nihalo vse skupaj. Šele po treh mesecih se je zadeva umirila in je bilo skrbi s količino mleka konec. Pa priznam, da so mi bradavice skoraj odpadle prve mesece. Pa je to še najmanj, kar sem doživela v zvezi z dojenjem. Začetki dojenja niso mala malica. So fizično in sploh psihično zelo naporni. Da ne bom zdaj vsega napisala tukaj. Vse moje izkušnje spišem v objave. 🙂
Uf, nama so bile kakršnekoli težave z dojenjem prizanešene. Na mojo žalost sem dojila šele 3 ure po porodu (še sedaj ne vem, zakaj ne prej – vse, kar mi je rekla babica v porodni, je bilo to, da bova z dojenjem malo počakali. Edina logična razlaga je to, da sem bila od poroda precej izčrpana in prvo uro sploh nisem vedela zase, pa še šivana sem bila precej in ker dojenje spodbuja krčenje maternice, sem si potem razlagala, da bi mogoče v tistem trenutku še bolj krvavela, če bi dojila. Ne vem…), ampak nama je pa iz prve steklo gladko. Mali se je prisesal, jaz pa sem bila čisto blažena in srečna, ko sem ga gledala, kako cmoka.
Mleko se mi je lepo začelo ustvarjati, nekajkrat sem imela težave z otrdelostjo prsi, ampak hvala bogu ne preveč. Kolikor se je dalo, sem upoštevala nasvet iz porodnišnice, naj si na začetku dojenje na prsi položim topel obkladek, da se mlečni vodi sprostijo in odprejo, po koncu dojenja pa mrzel obkladek, da se le-ti nazaj zaprejo. Pa syntocinom sem kakšen dan ali dva uporabljala. No, vse to je trajalo kakšen teden, pa še to ne vsak dan.
V porodnišnici je mali prvo noč v večini prebedel. Šele kasneje sem razmišljala, da je mogoče bil lačen, ampak sem ga ves čas pristavljala k prsim, prav tako pa sem videla, da mi mleko (mlezivo) teče, pa še drugi dan so mi ga pred in po dojenju sesre stehtale, tako da sem videla, da imam več kot dovolj mleka.
Mleka si nisem nikoli črpala. Če sem imela trde prsi, mali pa je ravno spal, sem se raje šla stuširat in malo pomasirat prsi, da mi je na tak način nekaj mleka steklo ven, sicer sem ga pa podojila. Nekako mi tole črpanje in črpalaka sploh nista blizu.
Polno sva se dojila 6 mesecev (nič dodatkov s čajem ali čim podobnim). Flaško je prvič “okusil” pri 6ih mesecih, ko je začel jesti gosto hrano. Sedaj, pri 8,5 mesecih, se seveda ponoči in pred spanjem še vedno dojiva, ostale obroke pa v veliki meri že nadomesti z gosto hrano (razen ko mu izrašča kakšen zob, potem se velikokrat tudi čez dan še kaj podojiva).
Tudi sedaj si ne črpam mleka, da bi mu ga dodajala v kaše, ampak si mislim, da se itak še ponoči doji, tako da dobi dovolj mojega mleka, čez dan pa pridno uporabljava recept za riževo in ovseno mleko iz bloga :-).
Ja, za mene je tole dojenje steklo sanjsko, pa čeprav sem bila velikokrat zaradi tega izčrpana, pa zadnji mesec pred uvajanjem goste hrane mi je že šlo na živce, ker se je seveda malo pogosteje dojil, ampak je bilo vredno. Še vedno sem mnenja, da če dojen otrok lepo napreduje po teži in velikosti, potem naj bo polno dojen 6 mesecev. Gosto hrano bo itak jedel celo življenje, doji se pa samo sedaj ;-).
Ja, res je, Nina. Tudi jaz zagovarjam dojenje ČIMDLJE. Čeprav ene mamice, ki dojijo, so po več kot 6 mesecih že ful naveličane (kolikor sem se jaz pogovarjala z njimi). Jaz sem žal za to izkušnjo bila prikrajšana. A kolikor je “vlekla”, mi je bilo nepopisno. Sem pa imela probleme tudi z bradavicami, dokler nisem odkrila lanolin kremico. Sem imela tako “prežvečene” bradavice, da mi je celo tekla kri. Ampak zanimivo recimo pa je bilo to, da ko sem se tuširala, mi je kar kapljalo iz dojk. Ne vem, kako da ni “navlekla” tolko, da bi se najedla (???)…
SO mi jo pa v porodnišnici takoj na dojko pristavili, ko so jo umili in zavili v pleničko. Tako da se tolažim s tem, da je tisto najpomembnejšo dobila, tisto prvo “mleko”, ki priteče najprej… 🙂
Lidija, glede na tvoj opis sem prepričana, da bi lahko vzpostavila dovolj mleka za polno dojenje. Včasih ta vzpostavitev traja in da se zadeva stabilizira lahko traja tudi do tri mesece. Vsaj pri meni je. Ti toplo priporočam, da si naslednjič še bolj vztrajna. Sploh če si dojenja želiš. Pri nama je šlo prve mesece vse narobe, ampak ko sva jih prebrodila je ves proces res lepo stekel. Zdaj je dojenje mala malica. Prijetno in brez skrbi. 🙂
Ja, verjetno sem prehitro vrgla puško v koruzo. To vidim danes, po vseh pripovedovanjih in prebranih člankih. Takrat sem preprosto mislila, ah ne gre, dejmo flaško. Sploh je naša bla neznosen kričač. Če ni blo hrane takoj, se je tako drla, da mi je paralo živce. Mogoče se grdo sliši, ampak res no, ne znam se drugače izrazit. Pa mogoče sem bla malo preveč dovzetna za dogajanja okoli sebe. Želela sem si, da bi vsaj ene 2 tedna imela mir pred sorodniki in vsem, ampak so kar naprej navaljevali. Mogoče sem grda, ampak takrat tudi svojih staršev nisem bila preveč vesela, pa čeprav ju imam zelo rada. Hotela sem vzpostaviti odnos med mano in hčerkico, želela sem tiste intimne trenutke, ki se vzpostavijo pri dojenju… Poslušam in opazujem nekatere mamice, ki jim je čisto vseeno, kje zizo ven potegnejo in podojijo svojega otročka… No, jaz nisem taka, jaz sem hotela mir in tišino. In preprosto ni ratalo.
Lidija, popolnoma te razumem. Ni lahko vzpostavljati dojenje in se soočati z vsemi ostalimi faktorji ki pridejo zraven. Traja preden se otročka navadiš in se on navadi tebe. Če zraven prišteješ še sto in en obisk in sto in eno mnenje pa vsi vemo da vse skupaj sploh ni preprosto.
Konec koncev je najbolj pomembna ljubezen, ki jo mame dajemo našim malčkom. Dojenje je super in vse, vendar ni pa najbolj pomembno. 🙂
Nina, res sem vesela da si z nami delila tako lepo izkušnjo z dojenjem. Ogromno mi pomeni, da si si vzela čas in vse skupaj napisala. Hvala! 🙂
Ana, to je pa super ideja! Mislim, da kljub trudu sester, babic in zdravnikov ženske še vedno nismo pripravljene na dojenje, ker večinoma ne zrastemo več v velikih družinah, kjer bi to lahko videle iz prve roke.
Žal mi je, da sta te doletela mastitis in glivično obolenje, pravijo da je izjemno boleče in naporno. Sama sem se temu k sreči izognila, je pa moja izkušnja tako specifična, da jo bom vseeno delila – mogoče bo kateri prišla prav, ker meni ni znal svetovati čisto nihče; samo na enem angleškem forumu sta dve ženski še omenili, da sta imeli isto težavo, vendar je trajala manj časa. In sicer: moja hčerka se ni *hotela* dojiti. Do okrog 2. meseca je bilo vse super (OK, pustimo bolečine na začetku, ranjene bradavice, otrdelost dojk, preaktiven let-down refleks, zaradi katerega jo je kar “zalilo” in se ji zaletelo itd. to so pač pogoste in običajne težave). Okrog 2. meseca pa je povsem brez meni vidnega razloga začela dojko odklanjati. Bila je lačna, pristavila sem jo k prsim in se je začela dreti in upirati, kot da jo kaj boli. Ponoči je jedla lepo in zato sem kmalu začela dojenje tempirati tako, da sem jo vsakič dojila le v spanju; k sreči takrat dojenčki še veliko spijo in ko je na vsake 2 uri zaspala sem jo v spanju podojila – takrat je jedla lepo, pridno in zavzeto. Budna pa ni govora.
Seveda je to potegnilo za sabo marsikaj: nikamor nisem mogla, cel čas sva bili doma, da sem jo lahko dojila. Groza me je bilo, da jo bom zbudila, ko se vležem zraven nje oz. jo premaknem, saj potem gotovo ne bi jedla še vsaj 2 uri itd. Ampak tudi to je minilo in pri cca 6. mesecih je počasi začela jesti tudi dremava (preden je zaspala, ali takoj ko se je začela prebujati), pri 8. mesecih pa se doji tudi povsem budna in pri tem očitno tudi uživa.
Nauk je torej, naj mamice vztrajajo, če le morejo – da se prebroditi več, kot si kdaj mislimo in zdaj sem zelo vesela, da se 4 mesece skoraj nisem premaknila od doma. In čeprav mi je bilo žal, da je ne morem dojiti kot v filmih, tako da si nežno zreva v oči je bilo tudi najino malo posebno dojenje vseeno čarobno in čudovito 😀
Anja, prav res je tako. Toliko enih različnih situacij in tako malo napisanega. Tudi sama sem nemalokrat iskala po angleških straneh, ker na slovenskih nisem našla nič pametnega. Zato odločitev, da spišem čisto vse, pa če ne bo prišlo nobeni prav, bo pa meni, če se mi izkušnja v drugo ponovi, pa bom že kaj pozabila. 🙂
Res najlepša hvala za napisano izkušnjo. Prepričana sem, da bo kakšni mamici prišla prav. Tudi sama bi se za dojenje odpovedala 4 mesecem. Je toliko prednosti in če se za koga splača, se splača za naše male sončke.
Hvala še enkrat. Zelo cenim. 🙂
POzdravček,
Ana