Prvih dni z mojim sončkom se spomnim, kot da bi bili včeraj. Skoraj težko verjamem, da so bili že več kot 8 mesecev nazaj. Čas res beži.
Spomnim se kako preprosto je bilo vse prvi dan (v sobo sva prišla pozno popoldan). Mali je skoraj ves čas spal. Ponoči se praktično sploh ni zbudil. Sama iskreno nisem imela pojma kolikokrat je potrebno dojenčka pristaviti, da bo dovolj sit. Predstavljala sem si, da dojenčki pač ponoči ne jejo tako veliko. Ja, vem nisem imela pojma kaj me čaka.
Potem pa sem drugi dan izvedela vse informacije in me je skoraj zadela kap. Povedali so mi, da je potrebno dojenčka pristavljati na 2-3 ure. Čas začne teči, ko dojenček začne jesti. Moj Timon je jedel pol ure na eni in pol ure na drugi dojki, kar je skupno eno uro. In če uporabim malce osnovne matematike, je to zame pomenilo, da imajo moje prsi vmes eno do dve uri, potem pa spet akcija. Tudi predstavljala si nisem kako bom vse skupaj zdržala brez, da mi od bolečine odpadejo bradavice. Kljub temu, da je Timon ves čas samo jedel, in je mene že vse bolelo, je tehtnica pokazala, da imam premalo mleka. (dojenčka namreč stehtajo pred in po obroku in tako vidijo koliko mleka je pojedel) Nič mi ni bilo jasno. Tako zelo sem si želela dojenja, da sem bila popolnoma obupana.
Potem pa je sledil večer. Ta večer je bil moj prvi pravi šok v realnost. Izgledal je takole. Timon je jedel eno uro in zaspal. Se v roku pol ure pokakal in sem ga šla previti. Ko sem ga previjala (seveda je to trajalo celo večnost, ker sem bila še popolni invalid kar se tiče plenic 🙂 ) se je seveda popolnoma razdražil in edini način, da sem ga pomirila – dojenje. In seveda je to spet trajalo skoraj eno uro. Brez heca, le nekaj deset minut po hranjenju se je spet pokakal. (če se sprašujete kako sem vedela da je pokakan – bilo je zelo zvočno – vsakič sproti 🙂 ) Bila je ura že 2 zjutraj in sem funkcionirala že na hlape. Od utrujenosti in bolečine bradavic mi je šlo že kar na jok. Seveda sem ga ponovno previla in mali je spet jokal. Nič novega. Pa sem si rekla, da v tretje gotovo ne bo dolgo jedel, saj namreč že celo noč je. Najbrž je že sit, pa bo kratek in kmalu zaspal. Aha, prav gotovo. No, po slabi uri je zaključil. Sama sem stiskala zobe in preverjala če moje bradavice še obstajajo. Začuda so bile še na mestu. Potem pa ne boste verjeli, ampak je kakal še v tretje. Potem je pa film počil tudi meni, in sem v joku šla do sestre. Mali je seveda imel polno plenico, ampak je spal kot “bubrek v loju”, njegov tekoči drekec ga očitno ni motil. Sestra mi je svetovala, da ga pustim naj spi in naj grem spat tudi sama.
Rezultat naporne noči je bil naliv mleka. Moje prsi so se povečale za vsaj dve številki in občutek je bil kot da bosta vsak čas počili. Nič kaj prijetnega. Kljub temu, sem vedela, da sem skozi dovolj pristavljanja (povpraševanje) sprožila dovolj mleka (ponudbe) in vedela sem da Timon ne bo več lačen. To je vse kar je takrat štelo. Nase sem bila ponosna. Čeprav mi je uspelo dobro vzpostaviti mleko, se dojenje ustali šele po približno šestih tednih, tako da me je še vedno čakalo nekaj truda.
Lepo vabim mamice, da svojo izkušnjo z vzpostavljanjem mleka napišejo pod objavo. Hvala. 🙂
Tudi moja pot dojenja je bila zelo naporna. Po porodu je moja puncka takoj zagrabila dojko in se dojila cele tri ure. Po prihodu v sobo sva se ponovno lepo dojili. Vsake tri ure , po pol ure na dojko. Bradavice sem si mazala z lanolin mazilom, tako da se ni bilo prehudo. Vendar pa tudi zame sok, ker je samo hujsala. In ugotovili smo, da nimimam nic mleka. Tako me zacela uzivati adaptirano mleko. Vmes oa sva se vseeno dojili, da bi ja dobila mleko. V porodnisnici sem dobila tablete in sprej za spodbujanje mlecnosti in verjamem da mi je tudi to scasoma pomagalo. Po prihodu domov sem jo pred in o vsakrm podoju stehtala in ji dodajala formulo. Rezultat trimesecnega truda, ko se je dojila tudi po eno uro na eno dojko in mi je vcasih tekla iz bradavic tudi kri, je sedaj brezkrbno dojenje in dovolj mleka za mojo petmesecnico. Dojenje je res lepo in ni mi zal vsega truda, ki sva ga vlozili v to. e
Vanja, najlepša hvala ker si si vzela čas in napisala svojo izkušnjo. Zelo redko imajo mamice že od začetka brezskrbno dojenje. Ponavadi se je zato treba malce boriti in biti vztrajen. Vendar se splača. 😉 Vesela sem, da vama je dojenje lepo steklo. 🙂
Joj, tale občutek, da si mislila, da ti bodo prsi počile, pa dobro poznam. Se je pri meni pojavljal prvi mesec konstantno, sedaj, v osmem mesecu, ko pa sin nadomesti večino obrokov, pa se mi še kdaj ponovi čez dan. In potem kar “umiram” od bolečine, napetosti…
Midva sva se začela dojiti 3 ure po porodu, dojenje je steklo gladko – sin se je iz prve prisesal na dojko in užival, jaz pa tudi. Za razliko od tebe pa midva že prvo noč nisva imela mirno. Mislim, da se je okoli pol noči zbudil, se podojil, polil, jokal, podojil, polil, jokal… (in ne vem, ali je jokal, ker je bil lačen, ali od tega, ker se je ustrašil, ko je polil), tako da sva večino časa preživela jaz na nogah, on pa v naročju. Bila sem pa toliko trmasta, da ne bom poklicala sester za flaško, da sem raje celo noč prehodila po sobi gor in dol. slaba stran tega je, da sem ga že prvo noč začela navajati na spanje na rokah. S tem smo imeli do pol leta težave tudi doma, ampak smo sedaj tudi to lepo uredili.
Tudi meni je drugi dan po porodu sestra rekla, da je sin izgubil preveč teže in da jih naj pokličem, ko bom šla dojit. Tehtanje pred in po dojenju je pa, na mojo srečo, pokazalo, da imam za prvorodko več kot dovolj mleka. Sicer pa tehtanje vsak dan v LJ porodnišnici ni praksa.
Za doma sem se držala tega, da otroka ne bom tehtala, ker sem mnenja, da tako še samo bolj paničariš in še hitreje padeš v kakšno poporodno otožnost ali depresijo. Tako sem zaupala svojemu občutku. Itak sem videla, da imam mleka dovolj, če je kar kapljalo od mene, ko sem se tuširala.
Sva pa midva imela težave s polivanjem, zaradi česar sva morala vsakič vestno podirati kupčke, pa še vedno je kljub podiranju kupčka ves čas polival, dokler ni zaspal. Tako je prvi mesec dojenje v 24h zgledalo tako, da sva se dojila malo več kot pol ure, potem pa eno uro podirala kupček, naslednjič se je pa zbudil itak čez uro in pol, da se je spet dojil. Vem, da sem si računala, da sem prvi mesec uspela ponoči spati samo 3 ure, pa še to v dveh ali treh obrokih.
Glede dojenja na obeh straneh sem se pa jaz od prvega dojenja naprej držala tega, da ga podojim samo na eni strani, da tisto čisto izprazni, naslednjič pa na drugi strani.Pa sem načeloma ves čas imela mleko povsod, tako da je očitno bila relacija povpraševanje-ponudva čisto okej.
Še to sem mislila napisati – midva se še sedaj, v osmem mesecu, dojiva trikrat na noč. Sicer sem mnenja, da je to bolj razvajenost kot pa lakota, ampak sem rekla, da recimo do prvega leta ne bom ukrepala, pa upam, da se bo do takrat malo odvadil. Decembra, ko so mu pa izraščali zobje, se je pa dojil tudi po desetkrat na noč – zaradi tega imam sedaj včasih kar polne prsi, ker se doji bistveno manj.
Nina, tudi midva se dojiva dvakrat na noč. Pa se zbuja vsaj 5x zaradi zobkov, pa bi jedel tudi 5x, ampak po drugem podoju nimam več veliko mleka. Se mi je ponudba bistveno zmanjšalo v zadnjih tednih. (sem v prejšnji objavi napisala zakaj)
Tudi jaz ga bom pustila do enega leta. Če me že zbudi, me najbolj uspava ravno dojenje, tako da je zaenkrat čisto ok. 🙂
Nina, sem si želela vzeti čas, da ti v miru odpišem, zato tako pozen odgovor. Sama sem prišla do iste težave nekaj tednov nazaj. Z malim sva začela s kar nekaj gostimi obroki čez dan, in moje prsi (no pravzaprav ena dojka- ker jeva le iz ene – pa o tem kdaj drugič) je čez dan bila tako polna, da me je pošteno bolelo. Sem si jo čez dan enkrat ali dvakrat le toliko spraznila, da se je napetost sprostila. Vse to je trajalo en teden, zdaj pa je očitno moje telo dojelo da je manj povpraševanja in takšne napetosti več ni. Pri nas namreč čez dan le še enkrat je pri meni. Sem prepričana da bo ta napetost in prenapolnjenost minila tudi pri tebi. Pazi le, da prsi sproti sproščaš, da ne bi nastal kakšen mastitis.
Iskreno, pri nas še zdaj večinoma čez dan zaspi na rokah. Ponoči, ko gre spat brez težav sam v postelji, ampak čez dan so pa možnost le roke, voziček, avto ali risanke. Kmalu bo že tako težek, da me resno skrbi kako ga bom uspavala čez dan. Sploh pa se včasih tako brani, da me pošteno pretepe. :))
Tudi pri nas smo imeli s podiranji kupčkov nemalo dela. Ne ravno zaradi polivanja, toda zaradi tega ker ga je zelo napenjalo. Med hranjenjem je pojedel preveč zraka. Res ni preprosto s tako majhnim dojenčkom. No, pa tudi z osemesečnikom ni, sploh če mu rastejo zobje že dva meseca (še vedno noben ni dejansko prišel ven) in ne spim praktično nič. Pa še lump mi ustaja ob 5h zjutraj, tako da čez dan delujem na hlape. :))
Uglavnem, najlepša hvala za deljeno izkušnjo. 🙂 Mi veliko pomeni, da si si vzela čas in jo napisala. 🙂
Lep pozdravček,
Ana
Ta odgovor je namenjen tako Ani, kot Nini – morda vama bo pomagal. Tudi moja hčerka se je navadila spati na rokah (za kar sem kriva povsem sama in tudi mi smo začeli s tem že v porodnišnici) in pri 6 mesecih je mož rekel da je zdaj pa tega dovolj. Od takrat dalje sem jo položila v njeno posteljico, zagrnila zavese in zaprla vrata. In se je seveda drla. Tako drla, da sem morala ven iz stanovanja in je ostal pri njej mož, ki ima bolj debelo kožo. Prvi teden smo jo pustili jokati 5 minut, naslednji 10, potem 15 itd. Zdaj zaspi v roku 5 minut po tem, ko jo položiš v posteljico in joka le še zvečer. Pri nas je delovalo, je pa mučno.
Anja, hvala za dobronameren nasvet. Sama se poslužujem načina da malega ne pustim jokati. Sem že večkrat brala da otrok s tem lahko zgubi zaupanje v starša. Pa ok, to je seveda odločitev vsakega starša posebej in sploh popolnoma nič ne obsojam.
Priznam, da sama sem popolni mehkužec in ne prenesem da mali joka. Pri nas zvečer mali zaspi sam. Na način, da ob joku, pridem k njemu ga pobožam in grem ven. Čez dan pa zdaj počasi ubiram isto taktiko. Priznam da zaenkrat še ni uspeha. Ampak bom vztrajna, pa bomo videli.
Ja, to je zelo občutljiva tema 🙂 Sem prepričana, da bosta vidva, kot starša, gotovo najbolje poznala svojega malega in znala zanj sprejeti najboljše odločitve!
O to je bila muka v porodnisnici, mala lacna meni pa tri kapljice pritekle ven
Lara, mislim da ima večina mamic tako izkušnjo. Z vztrajnostjo pa jih vedno priteče več. Treba je biti samo vztrajen. Je pa res da je definitivno lažje reči kot storiti. Začetki so zelo naporni, tukaj ni kaj.
O to je bila muka v porodnisnici, mala lacna meni pa tri kapljice pritekle ven
Joj nama pa dojenje ni steklo pa ni važno kaj sem naredila
Simona, ne obremenjuj se preveč zaradi tega. Začetki dojenja so borba in včasih pač ne gre in ne gre. Dojenje je super če steče, ampak tudi nadomestno mleko je vredu in v vsakem primeru največ šteje tvoja ljubezen. Je pa že tvoj trud ogromno vreden in najbolj bistveno je tisto mleko prve dni. Že z začetnim mlekom ogromno daš svojemu novorojenčku.
Objemček <3