Spomnim se kako sem se s pristavljanjem lovila sama. Vse skupaj mi je bila cela znanost. Malček je izgledal ves krhek, jaz sem se zraven skoraj tresla. Nisem imela pojma kako zagrabit njega in kako postaviti sebe. Kljub takšnemu začetku, sva se oba navadila drug drugega in danes se mali priklopi že skoraj na poti do mene – brez mojega sodelovanja (malo v hecu, malo zares). 🙂 Kljub temu da se mi zdaj zdi vse skupaj lahko, vem da na začetku ni bilo tako. Zato bom pri opisovanju poskusila biti čimbolj nazorna.
Torej za uspešno dojenje je pomembna pravilna tehnika dojenja. Najprej najbolj pomembni del. Sprostite se in se zelo udobno namestite. Na začetku zna dojenje trajati tudi eno uro in je tako zelo pomembno da vam je udobno. Pazite tudi, da je vaša drža prava, torej hrbtenica poravnana.
Malčka s celim telesom obrnite proti sebi. Vedno mi je bil všeč izraz, da dojenčka dojite s trebuščkom proti vašemu trebuhu. Torej njegov trebušček prislonite na svojega. Z drugo roko zagrabite svojo dojko nad kolobarjem (torej ne zagrabite kolobarja samega, saj mora ta v večjem deležu pristati v ustecih malčka). Mogoče zveni da je vse kože tako preveč, da bi jo vaš dojenček lahko zagrabil, vendar se bo kolobar skrčil in tako ne bo več tako velike površine. Z bradavico se dotaknite dojenčkovega lička ali ustnic in malček bo sledil dotiku in našel vaše prsi. Ko bo široko odprl usta, mu glavico potisnite k pripravljenim prsim.
Pazite, da otrok zagrabi večji del kolobarja, ker drugače bo sesal le bradavico, ta pa zna biti zaradi tega zelo razbolela in boleča.
Če vam kljub mojem opisu ni najbolj jasno kako pristaviti vašega dojenčka, ne bodite sramežljive. Vprašajte sestre v porodnišnici, sama vem, da sem jih s tem neštetokrat nadlegovala, pa so mi z veseljem pomagale, da sem se tehnike naučila. Če vam kljub temu ne bo šlo, ali pa do odgovora in pomoči v porodnišnici ne boste prišle, za pomoč vprašajte patronažno sestro, ki vas bo obiskala takoj po porodu. Patronažne sestre so prave zakladnice znanja, in kakor vem vse prijazne gospe. No, vsaj moja je bila tako nežna, prijazna in prijetna, da sem jo komaj spustila domov. 😉
Čeprav na začetku vse skupaj izgleda zapleteno, naporno in boleče, verjamite, da boste kmalu vse znanje osvojile, bradavice se bodo otrdile in ne bodo več boleče in dojenje bo steklo in v njem boste začele uživati.
Ana, sama sem pogosto dojila leže, kar je načeloma lažje – otroka ni treba držati, ni treba paziti na držo, tako je najudobneje dojiti ponoči itd. Ležeči položaj je zelo priročen predvsem v primeru, ko so imele mamice carski rez ali imajo težave s hrbtom.
Anja, tudi objava o različnih položajih se že piše. Sama sem prav tako oziroma še vedno najraje dojim leže. Se mi zdi da nama obema ta položaj najbolj ustreza.