Sama sem že neštetokrat slišala mamice, da so prenehale dojiti, ker je zmanjkalo mleka ali ga ni bilo dovolj. Pa so se odločile, da bodo dodajale prilagojeno mleko poleg svojega. Teh primerov je nešteto in tudi sama sem se večkrat znašla v situaciji, ko sem ugotovila da je mojega mleka manj. Na začetku sva tudi midva s Timonom imela obdobje, ko sva zvečer dodajala še nekaj deset mililitrov prilagojenega mleka.
Kakorkoli, skozi mojih osem mesecev dojenja sem se iz mojih izkušenj in branja o dojenju naučila ogromno. Prva stvar je gotovo ta, da mleka ne zmanjka kar tako, vedno ga je vsaj malo v dojki. Potrebno je namreč veliko časa, da se proizvajanje mleka popolnoma ustavi. V dojkah je ponavadi še kar nekaj mesecev po prenehanju dojenja še vedno kakšna kapljica. Dokler je kapljica, se lahko spodbudi, da ga nastane več. In druga stvar. Stavek, ki ga konstantno ponavljajo vsi naokrog in pravi da je ponudba mleka odvisna od povpraševanja, drži kot pribito.
Večkrat boste pristavljale svojega dojenčka k prsim, več mleka bodo le te proizvajale. Seveda je to lažje reči kot storiti. Prva meseca je dojenje boleče in bradavice večinoma potrebujejo res dolgo časa, da niso več razbolele in vnete. Tukaj si pomagajte z mazilom Multi-Mam. Če je res hudo, za nekaj dni uvedite dojenje z nastavki, da se bolečina umiri. Vendar, ne obupajte. Vse je odvisno od vaše volje in želje po dojenju. Če boste vztrajne in se trudile, bo dojenje steklo, bradavice se bodo utrdile in vaš dojenček bo zagotovo imel dovolj hrane.
Takoj, ko začnete dodajati drugo mleko, dojenček pri vas popije manj in posledično se tudi manj mleka proizvede. Zato je to največja napaka, ki jo mamice delajo. Saj z vedno večjo količino dodanega mleka povzročijo, da imajo svojega mleka vedno manj. Tudi, če ste z dodajanjem že začele, se vse da popraviti. Namesto dodanega mleka, rajši dojenčka nekaj dni večkrat pristavite in vaše telo bo proizvedlo več mleka.
Lahko vam povem, da sem sama neštetokrat že skoraj obupala. Na poti do prijetnega dojenja, sem prebolela glivično vnetje v vodih, hud mastitis, dojila z nastavki zaradi bolečine … vsega sem imela dovolj. Ampak, ker sem si dojenja želela in sem vedela da je to za Timona najboljša možnost, sem vztrajala. Po treh mesecih borb, se je moja ponudba ustalila (večinoma se ustali že po 2 mesecih) in dojenje je od takrat naprej zame nekaj najbolj prijetnega.
Po tem mejniku se nisem več spraševala ali Timon poje dovolj, ker je izgledal srečen in se je lepo redil. Končno sem dobila nadzor nad mlekom in sem točno vedela, kdaj bo začelo teči in kdaj se je začelo spet proizvajati. Bradavice so se utrdile in bolečine ni bilo več. Ostane prijeten občutek, ki mene osebno neizmerno pomirja in uspava. Tako me Timon sredi noči zbudi in med tem ko je, jaz večinoma zaspim nazaj.
Vse mamice, ki si zelo želite dojiti, pa vam gre vse narobe in ste tik pred tem da bi obupale, lepo vabim, da mi pišete. Sem prepričana, da za vašim problečkom stoji rešitev in da vas lahko prepričam da vztrajajte naprej. 😉
Prav res je tako, kot si napisala! Pride do točke, ko misliš, da ne zmoreš več, ampak ko to točko prebiješ potem steče.
Kar se ponudbe in povpraševanja tiče so naša telesa zelo pametna. Ko je hčerka zbolela pri kakih 7 mesecih je že pojedla dva obroka goste hrane na dan, kar pomeni, da se je mleko ustvarjalo počasneje – ni ga več potrebovala vsaki 2.5 uri, temveč vsakih 5 in to se seveda pozna, telo začne takoj počasneje proizvajati mleko, saj je proizvodnja mleka energetsko zelo zahtevna za mati. Ker hčerka je bila bolna ni imela apetita – gosta hrana je tiste dni odpadla. Pogosteje sem jo dojila (vsaki 2 uri), da je dobila nekaj energije, predvsem pa dovolj tekočine. Prvi dan je bilo težko, ker sem imela mleka premalo za dojenje vsaki 2 uri, zato sem bila neprestano lačna in utrujena. Drugi dan je bilo mleka že več, tretji dan pa sploh ni bilo več nikakaršnih problemov. Tako hitro se telo odziva! Po tem, ko je ozdravela in ponovno začela jesti kašice za kosilo in večerjo, sem imela še kake tri dni prenapete dojke, ker se je mleka proizvajalo prehitro, nato pa se je količina ponovno uskladila. Skratka, super smo 😀
Anja, res je neverjetno kako se naše telo odziva na potrebe naših dojenčkov. Sama sem imela nemalo podobnih izkušenj. Vsekakor je pri dojenju treba biti le vztrajen. 🙂