Anina kuhinja

Kako odstaviti otroka od dojenja?

Kako odstaviti otroka od dojenja?

Že nekaj tednov nazaj me je bralka prosila, če lahko napišem članek o odstavljanju. Na žalost prej nisem uspela. Prav tako pa tudi sama še vedno nisem popolnoma prenehala z dojenjem.

Timon se je pri približno 9 mesecih odločil, da ne želi več dojke čez dan. To se je zgodilo bolj ali manj kar naenkrat in ker nisem bila dovolj pazljiva sem za piko na i dobila še poslovilni mastitis. Torej mamice, če imate možnost, počasi odstavljajte otroka od dojenja. V primeru da se odstavi sam, pa si počasi zmanjšujte količino mleka s stiskanjem mleka iz prsi. Če si boste stisnile le toliko mleka, da se dojka sprosti, ne boste povečevale potrebe. Sčasoma bo dojka ugotovila, da ne potrebuje več prozvajati takšne količine in količina mleka se bo zmanjševala.

V primeru da malček želi dojenje in je želja po odstavljanju na vaši strani pa predlagam naslednji način. Poskusite najprej z zelo znano metodo, da mu ne ponudite dojke, dokler je ne zahteva sam. Torej se dojita le kadar malček izrecno to želi. Potem poskušajte njegovo potrebo po dojenju nadomestiti s pijačo ali hrano. Če bo to zavrnil, torej potrebuje le ljubezen in pozornost. Torej mu pojte, ga pocrkljajte, se z njim igrajte, tesno ga stisnite k sebi in mu pripovedujte pravljico… Pokažite mu, da ljubezen in bližino lahko dobi tudi na drug način.

Odstavljanje lahko traja, zato bodite potrpežljive. Če se vam bliža čas vrnitve v službo, se procesa lotite nekaj mesecev prej. Nič ni narobe, če boste malčka podojili ko boste prišli iz službe in se bosta oba pocrkljala, toda lažje bo zdržal ves čas, ko bo čakal da pridete ponj, če bosta že prej zmanjševala količino podojev. Torej veliko ljubezni in pozornosti in potrpežljivost. Nikakor z odstavljanjem ne hitite.

Midva se Timonom pri njegovih 17 mesecih še vedno dojiva ponoči. Včasih ko dobro spi, nikoli. Ko je bolan ali nam raste zobek bi se dojil ves čas. Ker nimam veliko mleka, se priklopi za minutko, potem pa ves zadovoljen zaspi. Sama sem se odločila, da ga ponoči ne bom odstavljala, dokler se to ne bo zgodilo samo od sebe. Če pa bo trajalo do polnih dveh let, pa bo moja metoda naslednja. Že zdaj opažam, da vedno več razume. Sklepam da bo ob dopolnjeni starosti dveh let razumel že veliko in tako mu bom povedala, da ponoči dojka spančka. Slišala sem da takšne zgodbice pri starejših otročkih zelo delujejo. Ali bodo pri nas, pa bomo še videli.

Vse mamice, ki so to izkušnjo že dale skozi, pa najlepše vabim, da napišejo svojo metodo v komentar. 😉 Hvala!

article-2146870-0C4AC717000005DC-804_468x425

Z lepimi pozdravčki,

vaša Ana

 

Komentarji

  1. Mene je bilo odstavljanja kar strah. Sina sem želela dojiti vsaj eno leto, ampak glede na to, kako rad se je dojil, sem predvidevala, da bo on tudi med tistimi, ki se bo dojil do dveh let. Do enega tedna pred dopolnjenim enim letom starosti se je dojil pred spanjem in ponoči trikrat (če so bili na pohodu zobki, se je ponoči dojil večkrat – sem poskušala s flaško in dudo, pa je še bolj kričal in ga je umirilo samo dojenje).

    En teden pred prvim r.d. pa zjutraj ugotovim, da se je tisto noč dojil samo enkrat. Enako je bilo naslednjo noč, tretjo noč se pa sploh ni več dojil ponoči. Čez dva dni se mi je zgodilo, da sem ga pozabila podojiti pred spanjem. Ko sem se na dojenje spomnila po tem, ko je sin že dve uri sladko spal, sem se začela spraševati in hkrati jeziti nas, kako je to mogoče? Kakšna mama pa sem? In sem ugotovila, da je bil do sedaj zvečer vedno nemiren dokler se ni podojil, tisti večer je pa vzel dudo, pogledal knjigo in sva šla spat. In to je to.

    Z možem sva se sicer takrat zmenila, da glede na to, da se je odstavil od dojenja praktično v petih dneh in da je star (šele) eno leto je možno, da je to samo začasno, tako da če bo ful panika ponoči ali zvečer in ne bo želel dude, ga bom podojila. Ampak ni bilo nikoli nobene panike (sedaj je star leto in pol).

    Jaz sem sicer dolgo imela slabo vest (v bistvu jo do neke mere še imam), da sem ga nazadnje pozabila podojiti, prav tako je zame šlo tole odstavljanje čisto prehitro. Mislim, priznam, zadnje mesece, ko je jedel že vse obroke in sem vedela, da je dojenje samo še za crkljanje in ko so mu začeli lezti zobki in me je mimogrede ugriznil sem komaj čakala trenutek, ko se ne bova več dojila. Ampak ko je pa prišel ta trenutek, je pa bilo kar prehitro. Hecne smo ženske – včasih res ne vemo, kaj bi rade.
    Sicer sem pa šele po odstavitvi v polnosti začela ceniti dojenje, prav tako sem takrat spoznala kaj vsi strokovnjaki mislijo s stavkov “z dojenjem se naredi res posebna vez med mamo in otrokom”. Še sedaj, ko se sin že pol leta ne doji več, si zaželim, da bi lahko spet začutila in videla njegovo zadovoljstvo, ko se je “priklopil”. Predvsem začutila. Takšna milina, mir in sreča. Ja vem, sliši se klišejsko, ampak je res.

    Še komentar na mastistis. Hvala Bogu nisem nikoli imela mastitisa, prav tako se ne spomnim, da bi imela kakšne večje težave po tem, ko se je sin tako hitro odstavil. Pa sem ziher imela dovolj mleka – sem si ga lahko še kakšne štiri mesece po odstavitvi z roko stisnila nekaj kapljic. Mogoče so mi malo otrdele prsi, ampak nikakor ne toliko, da bi si morala stisniti.

    Po mojem je vse skupaj zelo različno od ženske do ženske in se vsako telo različno odziva na dojenje/odstavljanje/pristavljanje. Jaz moram reči, da nisem imela ne s pristavljanjem in ne z odstavljanjem nobenih težav.

Komentarja ni mogoče oddati.