Teden nazaj sem doživela nekaj tako pretresljivega, da se še danes s strahom spomnim tistih dveh dni. Ne bom povedala celotne zgodbe, ker ni moja zgodba, da bi jo lahko delila. Vbistvu pišem te besede, bolj ali manj zato, ker se je moje življenje in življenje moje družine, zaradi nekaj sekund obrnilo na glavo. Popolnoma na glavo. Ne bi rekla nič preveč, če bi napisala, da smo se vsi v trenutku postarali za deset let. Pišem te besede zato, da spomnim vas in mene, ko bom spet brala te stavke, kako srečni smo lahko, da smo zdravi, da so zdravi naši otroci, ki so največji zakladi, ki jih svet premore. Ta nedolžnost, iskrenost, smeh, … nihče ti ne polepša dneva bolj kot tvoj otrok. Pa kaj če ne spimo, za spanec bo še dovolj časa.
Včasih se zalotim, kako nesrečno razmišljam o kakšni največji drobnariji in preprosto neumnosti. Potem se ustavim in naštejem vse stvari, ki jim imam. Spomnim se, kakšno srečo imam, da imam družino, da imam moža, ki vedno stoji za mano in me po slabih desetih letih še vedno osrečuje kot prvi dan. Kakšno srečo imam, da imam zdravega sinčka, ki me vsak dan stopi s poljubčki in objemi. Kakšno srečo imam, da se njegovega prihoda na svet spominjam kot nekaj najlepšega kar sem kdaj doživela. Ne pustim si več brezveznih minut nesrečnega premljevanja, ker niso vredne slabe volje. Preprosto niso.
V tem trenutku spominov se jokam kot dež, ampak to je jok sreče. Naša zgodba se je dobro iztekla, ampak naj dodam, da me je celotna izkušnja dodobra streznila. Zato vam polagam na srce, ne jemljite družine za samoumevne. Večkrat jim povejte kako jih imate radi. Nikoli ni preveč.
Vaša Ana
