Priznam, da me je presenetilo, da so nastopile manjše težavice z uvajanjem v vrtec pri Liamu (13 mesecev). V petek ko je bil prvi dan je bilo vse super, dokler ga nisem tam pustila samega medtem ko se je igral z otroci in vzgojiteljicama. Potem je bil jok in ko sem prišla nazaj se ni hotel več spustiti stran od mene.
Potem je sledil vikend in danes sva spet šla. Očitno si je petek dobro zapomnil, saj je ves čas krožil le okrog mene. Ni se želel preveč oddaljiti, ker ga je bilo več kot očitno strah, da ga bom pustila samega v sobi. Uvajanje naj bi trajalo en teden in počasi me je strah, da bo to za naju premalo časa. Vzgojiteljici pravita, da vsak malo pojoka in da ni druge, ampak sama osebno sem proti, da bi otrok preveč jokal, jaz pa bi šla stran. Z Liamom imava med sabo neko zaupanje in pomembno mi je da ostane. Če se okolja in novih oseb še ni navadil in jih spoznal, potem se mi ne zdi prav, da ga pustim tam samega v kolikor on še ni pripravljen in se ne počuti varno.
Odločila sem se da počakam, da okolje in nove ljudi spozna in se bo raje oddaljil od mene. Potem pa ga bom mogoče šla počakati pred vrata. Ne pa na način, da se me bo držal in ga bodo vzeli stran od mene v joku. Njegovo zaupanje vame se mi zdi bolj pomembno kot pa to da bom lažje delala doma kakšen teden prej.
Pri Timonu recimo teh težav ni bilo, saj je šel v varstvo pri dobrem letu in pol in se tudi po karakterju razlikuje od Liama. Nikoli ni bil toliko navezan name, kot je Liam. Tudi Liam je veliko bolj crkljivega značaja, medtem ko je bil Timon že od majhnega bolj samostojen. No, tudi on je zdaj pri treh letih našel ljubezen do cartanja z mano – pri enem letu mu do nekega stiskanja nikoli ni bilo. Medtem ko Liama stiskam in lupčkam lahko ure, pa mi pusti. Timon me je v primeru moje želje po pretiranem cartanju v starosti enega leta, preprosto odrinil stran in šibal. Ko sem ga prišla iskat k babici in dediju me je komaj pozdravil, Liam pa recimo teče do mene z najbolj glasnim nasmeškom ki ga premore. Timon recimo pokaže da me je pogrešal šele doma. Zadnjič je po celem dnevu varstva pri dediju in babici, prišel doma sam do mene in mi rekel, da me je pogrešal – ja, stopila sem se.
Naj dodam še to, da je šel Timon danes za cel dan v vrtec, tam spal, in ponovno skoraj jokal, ko smo prišli ob 15h ponj. Ne morem se odločiti kaj mi je bližje – ali to, da se otrok noče oddaljiti od mene ali to da joka ko pridem ponj. :/
Kakšna pa je vaša izkušnja z uvajanjem tako majhnih otrok?
