Odločila sva se za otroka. Mislila sem, bo ko bo, no in je bilo kar takoj. Seveda nisem vedela, le čudno sem se počutila zjutraj, apetita nisem imela, pa saj je bilo poletje, poleti itak ne paše jesti, menstruacija mi je pa itak ves čas zamujala, tako da se nisem zanašala na to. Dokler mi ni eno jutro bilo slabo. Tek do kopalnice… nič, samo dvigovalo se je. Test. Plus. Juhu. Nosečnost je potekala super, brez problemov, hodila sem veliko in se gibala.
3 dni pred predvidenim datumom poroda me ob 23 zvečer začne nekaj špikat. Zbudim fanta in rečem: »Nekaj me špika.« Ah, on je rekel, saj ni nič, zaspi nazaj. Zaspim. Čez pol ure spet. »Mene nekaj špika« in tako do 4 zjutraj, ko me je zelo močno uščipnilo, zato sem poklicala v Porodnišnico Ljubljana kaj narediti. »Prijazna sestra« mi reče: »Ja gospa, kaj pa vi mislite, da kar vsako vzamemo, ko bo na 5 minut pridite pa nič prej, ker vas bom samo domov poslala«. Hvala lepa za prijaznost, sorry ker sem prvič noseča. Fant gre zjutraj v službo, jaz pa doma sesam, ležim, pospravljam, ležim, perem, ležim.
Ob 12 sem bila že kar utrujena, pa tudi popadke sem imela že na 12 minut. Dobro rečem, skuham še, pa bo. Začnem kuhati, dobro se spomnim, brokoli in piščančje zrezke ter solato. Držala sem se za pult med popadki, ampak nisem se vdala, haha, še sem kuhala. Ob 13 napišem SMS fantu: »ti, počasi boš moral priti pome in me peljati v porodnišnico, ali pokličem rešilca?« Ob 14.30 je bil doma, pojedla sva kosilo (ko se zdaj spomnim haha, jao, še jedla sva), popadki na 8 minut.
Vzameva torbo in proti Ljubljani. Pred porodnišnico ob 16.00 parkirava in letiva notri, ustavi naju varnostnik »e, nemožete tu parkirat, prestavi avto«. Fant reče: »Samo, da jo sprejmejo, pa prestavim«. On: »Pa ajde, dobro«. V sprejemni me pogleda in pravi: U, akcija bo, 4 cm. Napravim se v haljo in stoje počakam pred vrati sprejemne.
Fant je tačas avto prestavil, pride pred sprejemno in gre hladnokrvno mimo mene. Sploh me ni prepoznal v tisti halji veliki haha, pa tudi drugače nisem med drobnimi. Odpeljeva se v zgornje nadstropje, kjer počakava sestro. Odpelje me na CTG, klistir, itd. Usedeva se v sobi za očke, kot ji pravijo. Pride sestra: »Joj gospa, jaz se opravičujem, vendar veste, nobene sobe ni frej, boste morala malo počakati.« Jaz v hecu: »A bom kar na hodniku rodila ali kako?« Čakava.
En čas sedim in med popadki tolčem po naslonjalu sedeža. Hodim po hodniku, za 10 metrov hodnika sem potrebovala 15 minut, ker so bili popadki že tako na pogosto. Še dobro, da je bil fant z mano in mi je masiral križ in me držal ob vsakem hujšem popadku. Ob 19.15 pride sestra, ki nama sporoči, da zdaj pa je celo ena soba frej. V redu, pridem v sobo, slab zrak, joj. »Gospa kako ste?«, ah… kako sem, slabo mi je, slab zrak imate. Nisem povedala do konca je že žolč letel iz mene. »Gospa kako ste?, … joj, kaj me sprašuješ, kaj ne vidiš, da sem ravno bruhala. »Gospa bi kakšno protibolečinsko zadevo?« Bi. Plin. »Gospa kako ste?«, ah… spet to vprašanje. Kakat me. »Gospa vas ne more kakat, vi ste prvorodka.« Če vam rečem, da me kakat, me verjetno kakat, ne bi kar nekaj govorila.
Pogleda kaj se dogaja tam spodaj in pravi: »O madonca, pa vi boste rodila, 10 cm, akcijaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa«. Pritisnem dobesedno 5x in ob 20.07 smo se že crkljali z najinim Andražem. Babica je rekla, da sem imela šolski textbook porod, sem pa k hitremu porodu pripomogla z veliko hoje med nosečnostjo in med popadki, tako da punce, probajte čimveč se migat, ne samo ležat in se smilit same sebi med popadki. Saj ni enostavno hoditi, za 10 m sem porabila 15 minut, ker sem stala vsake pol metra zaradi popadka.
Uauu to pa ni kar tako kuhati med popadki ;). Me veseli, da si bila pogumna in šla skozi naravni porod. Danes ko tako vneto prebiram porodne zgodbe objavljenje na Anini strani, mi je kar malce žal, da nisem morala roditi naravno, ampak s carskim rezom. Namreč zaradi zdravstvenih problemov pač nisem mogla, tako, da zdaj ko se bom pa pozdravila pa upam, da bom pri naslednjem otročku lahko imela naraven porod ;).
Veliko sreče vama z malim Andražem 😉
Katja