Tinina porodna zgodba

Za vsako mamico je porod najlepša izkušnja življenja, ne glede na bolečine, ki jih prestaja. Žal sta se moja dva poroda oba končala s carskim rezom, tako, da razen porodnih popadkov ne poznam druge bolečine, kot potem tiste, ko je trebuh že »zakrpan«, otroček v bližini, mami pa ne more do vozička, v katerem spi dojenček, ker jo trga od bolečin prerezanega trebuha.

Pa o tem kdaj drugič. Danes bom opisala zgodbo, rojstvo drugega otroka.

Rok sem imela na prvega maja. Kako romantično. Maja vse cveti, je mesec ljubezni in zame je bil čas najlepšega pričakovanja, drugega otroka. A že 14 dni prej pred napovedanim rokom, me je v trebuhu močno stiskalo in bolelo. Na večer 18. aprila me je tako močno zvijalo, da sem bila prepričana, da so se začeli popadki. Mož me je odpeljal v bolnišnico, v Slovenj Gradec, kjer so mi naredili ultrazvok in ctg. Ker je bila sobota so me zadržali v bolnišnici, saj znakov popadkov še ni bilo. Naslednjega dne me je pregledal zdravnik. Rekel mi je, da »danes« še ne bom rodila, saj ko bom pripravljena roditi, bodo bolečine tako hude, da mi bo od bolečin obrnilo oči. Super tolažba in olajšanje. V nedeljo zvečer so se odločili, da mi bodo naslednje jutro naredili carski rez. Verjetno zato, ker sem pred tem tudi rodila s carskim rezom in od prvega poroda ni minilo več kot 16 mesecev.

Takoj zjutraj, 21.4.2008 me je pregledala zdravnica in me vprašala, če želim biti pri carskem rezu budna ali želim zaspati. Čeprav sem si neizmerno želela takoj videti svojega otročka nisem imela toliko poguma, da bi bedela vmes, ko bi mi rezali trebuh, iz njega izvlekli otroka, se med tem pogovarjali in me potem še šivali. Zato sem se odločila enako kot prvič, da bom zaspala in videla otroka, ko se prebudim iz narkoze. A izkušnja je bila vsekakor povsem drugačna, kot je bila prvič, zato sem se tudi odločila z vami deliti to posebno zgodbo.

Torej ob 8.00 uri so me pripeljali v operacijsko sobo. Anže je bil rojen ob 8.20 minut. Mene pa so šivali še nekje 20 minut. Ko sem se prebudila iz narkoze so mi povedali, da sem rodila fantka. Mož in mami sta bila ob meni že v prebujevalnici. Bilo mi je čudno, saj prvič ni bilo tako. Prvič sem bila že budna in v sobi, ko sem lahko k sebi dobila obiske in otroka sem videla šele dve uri potem, ko sem se prebudila iz narkoze. Toda, tako je bilo prvič… Kmalu zatem, ko sem ob sebi zagledala moža in mojo mami, mi je sestra od daleč pokazala otroka, da sem ga lahko le na hitro pogledala in mi rekla: »Poglejte, to je vaš sin«. Potem mi je razložila, da stoka in, da ga morajo odpeljati na preiskave. Ker sem bila od narkoze, sem bila vsa še povsem omotična in zmedena. Nič mi ni bilo jasno, vse se je odvijalo drugače, kot pri prvem porodu.

Ko sem nekoliko prišla k sebi, so me odpeljali v sobo. Kjer sem neskončno dolgo čakala, kdaj mi bodo pripeljali moj zakladek. A namesto, da bi mi pripeljali mojega sončka, je v sobo vstopila pediatrinja in mi povedala, da so odkrili, da ima Anže srčno napako in, da ga morajo nemudoma odpeljati v Ljubljano. Ko je izgovorila te besede, se je v meni porušil ves svet. Bila sem prepričana, da mi je za trenutek obstalo bitje mojega srca. Ni besed, s katerimi bi lahko vsaj približno opisala občutke, kako nemočna sem bila v trenutku, ko sem spoznala, da je življenje mojega otroka odvisno od drugih. Kako srečni smo takrat, ko se otrok rodi zdrav, pa na to še pomislimo ne, dokler….. Dokler ti besede na ustih ne zamrejo, v trebuhu pa se zariše tako ostra bolečina, da te sili na bruhanje.

Navadno otroke, ki jih morajo premestiti v nujno oskrbo v UKC Ljubljano, odpeljejo s helikopterjem, a tisti dan je bil zunaj dež, zato so se odločili, da bodo Anžeta odpeljali z reševalnim vozilom. Ko so ga pripravljali na premestitev, je prišel k meni mož in mi povedal, da se lahko greva posloviti od njega. Ko so me s posteljo odpeljali v dvigalo sva videla inkubator in vso reševalno ekipo, ki so prihajali po Anžeta, sem bila prepričana, da bom od neznosnega šoka in spoznanja, kaj se v resnici dogaja, kar omedlela. A želja, da ga vidim, preden so ga odpeljali, je bila tako močna, da sem morala vzdržati. ZANJ.

Ker po prvem carskem rezu nisem morala vstati iz postelje vse do naslednjega dne, si niti nisem znala predstavljati, kako bom lahko prišla do Anžeta, ki je bil v prostoru, kamor me s posteljo niso mogli peljati, ker so bila vrata preozka. Mož je vprašal, če bom sposobna vstati. Niti pomislila nisem na fizično bolečino mojega telesa, ki me je obšla v hipu, ko sem vstala. Ne vem od kod, sem zbrala toliko moči, da sem le slabi dve uri po carskem rezu hodila in prišla do vozička, kjer je ležalo mojo komaj rojeno dete.

V solzah, ki so v trenutku, ko sem ga zagledala, zalile ves moj obraz, sem ga pobožala po laseh in poljubila. Nežno sem ga prijela za roko in mu vanjo položila vso mojo ljubezen in energijo, da ga spremlja, medtem ,ko bova ločena drug od drugega. Prosila sem Boga, da mi ga čuva, nato sem morala oditi.

V prazno sobo s praznim srcem….

Občutkov, ki sem jih takrat doživljala se ne da opisati z besedami. Ko tole pišem, podoživljam sleherno sekundo, ki sem jo takrat doživela v največjih življenjskih mukah. In zame ni fizične bolečine tako močne, kot je bila psihična tisti trenutek, ko sem se morala posloviti od otroka, na katerega sem toliko časa čakala in hrepenela po prvem objemu, ki ga žal ni bilo. Ko nisem vedela kaj ga čaka in kaj se bo zgodilo..

Dnevi, ki so sledili so bili polni grenkobe in sivine. Povedali so mi, da bodo Anžeta operirali na srčku. Povedali so, da bo najbrž moral v Izrael, ker v Sloveniji nimajo takšnega kirurga, ki bi uspešno operiral takšno napako, kot je bila Anžetova.

Še danes ne vem, od kod sem takrat črpala moč, da sem si lahko ob vsej napetosti, nevednosti in trepetanju, iztiskala lastno mleko, ki ga je mož vsak dan odpeljal v Ljubljano k ljubemu Anžetu, da je dobil vsaj nekaj od mene, če že nisem mogla biti ob njemu.

Ne da se opisati trenutkov, ko sem ležala v bolnišnici sama, brez otroka, ki je bil daleč proč od mene takrat, ko me je najbolj potreboval. Ne vem, kako sem to preživela, ko se danes spominjam nazaj. In nisem si znala predstavljati, da bi morala s pravkar rojenim bitjem tako daleč, v Izrael…. Vsi so me tolažili in bodrili. Vsi so me svarili, da ne smem jokati, ker lahko izgubim dragoceno mleko za Anžeta. A, ko so vsi odšli sem se psihično zlomila in jokala tako dolgo, da sem v solzah zaspala. Mleko mi je vseeno ostalo in sem ga ohranila še dolgo potem.

Po carskem rezu, mamice navadno odidejo iz bolnišnice šesti dan po rojstvu, no, vsaj takrat je bilo tako. Prosila sem zdravnika, glede na stisko v kateri sem se znašla, če me lahko izpustijo en dan prej iz bolnišnice, da bi lahko šla čimprej k svojemu Anžetu. Vsaj nekaj so mi prikrajšali. En dan mučnega čakanja, da sem ga lahko videla prej…..

Ko sem zapuščala bolnišnico, sem bila prvič po rojstvu vesela. Vesela zato, ker sem vedela, da bom že čez nekaj ur videla svoj zakladek. A, ko sem prišla pred naš blok, so me znova zalile solze. Kako je to mogoče, priti iz bolnišnice sam, brez otroka, mi je ves čas odzvanjalo v glavi.? Na stopnišču sem srečala soseda, prijazno me je pozdravil in mi zaželel vse dobro in mi namenil par vzpodbudnih besed. Očitno so že vsi vedeli, kaj se je zgodilo in vsaj neizmerna žalost ob pojasnjevanju zgodbe mi je bila prihranjena za kasneje.

Z možem sva odšla domov, kjer me je pričakal moj prvorojenec Tim z babico. Ko sem ga objemala, sem komaj dihala od bolečine, ki je trgala moje telo. Moje srce. Bolečine, ki ni bila takšna, ki jo opisujejo mamice ob porodu. Bila je neizmerna bolečina duše, ki je kričala po upanju življenja.

Ko sva z možem spakirala vse stvari, sva se seveda takoj odpravila v Ljubljano. Vožnja je bila moreča in naporna. A hkrati neizmerno hrepeneča. Bolel me je trebuh, zavita v najmehkejšo odejo sem odštevala minute do vstopa na oddelek za intenzivno nego. Nekako sem se zadrževala vse dokler nisem zagleda najlepše bitje na svetu. Nisem ga morala objeti, ker je ležal v kupu cevk in aparatur. A bila sem ob njemu, hvaležna za vsak njegov dih, za vsak njegov gib. NIKOLI ne bom pozabila trenutka, ko sem si ga lahko v miru celega ogledala. Roke so se mi tresle, v grlu sem imela velikanski cmok, celo telo je drhtelo, solz pa je bilo toliko, da me je sestra poslala ven za toliko časa, da sem se umirila in prišla k sebi…..

Da zgodbo skrajšam….

30.4.2008 je bil, komaj devet dni star Anže operiran na srčku. Ta dan je bil zagotovo najdaljši dan mojega življenja. Dan čakanja, dan molitve, tisočerih prošenj in neskončne negotovosti. Dan, ko je usoda življenja mojega otroka visela na nitki in je bila položena v tuje roke. A po devetih dneh sivine, se je po šestih urah operacije, izza temnih oblakov, le prikazalo sonce. Sonce v beli halji, z zlatimi rokami, ki ustvarjajo čudeže. To sonce je takrat za našega otroka in še za enega fantka Tima priletelo iz Izraela in je tisti dan rešilo dvoje življenj. To sonce sliši na ime dr. David Mishaly, ki ustvarja čudeže na otroški srčni kirurgiji v Izraelu in rešuje življenja tisočerim otrokom. Mi mu bomo večno hvaležni za največje darilo, da je takrat Anžetovo srce je dobilo nov utrip. Utrip življenja.

Tina Jan