Ne morem, ampak res ne morem verjeti, da bo moj mali drobižek že čez slab mesec dopolnil 1 leto. Zdi se mi, kot da so ti meseci kar zleteli mimo mene. Pa čeprav sem si ves čas govorila, da moram zaužiti vsak trenutek (no, ne pri tistih neprespanih trenutkih 😉 ). Sploh zadnji meseci so šli res hitro. Timon se namreč vsak dan nauči nekaj novega. Včasih se kar ne morem načuditi, kako pameten je že, pa ni star še niti eno leto. Sploh ko se nasmeje in se mu vidijo zgornji štirje zobje, zgleda kot pravi fantek. Ne vem zakaj, ampak otroci z zobmi se mi zdijo že tako veliki. 🙂
Kar je najbolje, je pa to, da zdaj že nekaj tednov je res vse in imamo tako skupne zajtrke in kosila. Vbistvu sploh ne mara več spasirane hrane. Najbolj je zadovoljen če mu natrgam kruh, vsak košček namažem (z maslom, marmelado, namazom, pašteto) in mu jih razporedim pred njim. Potem tako veselo izbira koščke. 🙂 Je pa seveda končni rezultat bistveno bolj umazan, kot prej. Pa nič zato. 😀 Vmes ko je on polno zaposlen, lahko v miru pojem še jaz. In bognedaj, da jem kaj drugega, ker mora potem to jesti še on. Tako da jeva oba vsak dan isto. 🙂
Vem, da pravijo da otrok do prvega leta še marsikaj ne bi smel jesti. No sama mislim, da nekje od 9 mesecev naprej, presoja ostaja na mamici. Sama sem precenila, da je naš Timon pripravljen, da poskusi vso hrano in tudi sam je izrazil veliko željo, da preizkuša različne okuse in teksture. Da ne bi o tem kako popolno je špagete. 🙂 Kot profesionalec potegne špaget v usta. 🙂 In odkar je vse, lahko z velikim začudenjem rečem, da še ni odklonil nobene hrane, pa res kuham vsega in svašta. 😀 Ja vem, res imam srečo. 🙂
No nekaj utrinkov iz zadnjega meseca. 🙂
