Vse skupaj se je začelo v soboto, 17. maja ob 6.30, ko sem se zbudila z blago bolečino v spodnjem delu trebuha. Ležala sem v postelji in se spraševala ali je to to in po pravici povedano, sem iskreno upala, da je. Bila sem namreč že 10 dni čez rok in sem si kljub strahu že resnično želela roditi in spoznati pikico, ki je v meni rasla 9 mesecev. Popadki so bili blagi na cca. 10 min, zato sem se odločila, da pustim mojega še spat. Ko se je čez kakšno uro le zbudil, sem mu povedala, da bo akcija. Bil je čisto paf in me je želel tako odpeljati v bolnico, zato je trajalo kar lep čas, da sem ga umirila in mu dopovedala, da še ni čas. Počasi sva se spravila v garažo, saj sva bila na vrsti za dežuranje pri kuhanju šnopsa. Sedela sem ob kotlu in štopala popadke. Še zmeraj so bili blagi in samo v spodnjem delu trebuha. Moj je zgubljal živce, ker njegovih staršev še ni bilo domov, meni pa se je zdel pošteno smešen. Nisem si mislila, da bo tako živčen. Ko sta prišla, mi je ravno odtekel prvi šus vode, zato sem se na hitro stuširala in odpravila sva se v porodnišnico.
Najprej me je seveda čakal CTG, ki pa ni pokazal nič. Sledil je pregled pri dežurni ginekologinji, kjer pa se mi je direkt pred njo vlil še en curek vode. Samo nasmejala se je in rekla: »No, sedaj pa res ni dvoma, da je prišlo do razpoka mehurja.« Dali so me na oddelek, kjer sem cel dan predihavala popadke, čeprav mi ni bilo čisto jasno, če so to sploh pravi popadki, ker me je bolel le spodnji del trebuha, ostali del pa ni niti otrdeval. Moj je medtem odšel domov in vsake toliko časa po telefonu preverjal situacijo. Čez dan sem imela še dva CTG-ja, ki pa zopet nista pokazala nobenih popadkov. Prav tako ne tisti, ki sem ga imela ob 22.00. Po glavi so mi hodile misli: »Če me že sedaj tako boli, kaj bo šele, ko se začnejo pravi popadki?« Čudno pa mi je bilo to, da me je bolel le spodnji del trebuha. V bistvu mi trebuh sploh ni otrdeval. Po 12 urah sem dobila antibiotik zaradi možnosti okužbe. Ob polnoči me je že pošteno bolelo, zato me je sestra dala na ctg, ki pa je pokazal le blage popadke, zato sem se odločila, da se še ne grem pokazat v porodno. Ob 2.00 me je bolelo že tako, da nisem mogla več nič in imela sem potrebo po tem, da pritisnem. Bilo me je strah, da bom rodila kar v sobi. Hvala bogu je ravno takrat prišla medicinska sestra in me odpeljala na še en CTG, ki pa zopet ni pokazal ničesar. Ko je sestra videla mojo reakcijo med popadkom, je rekla: »Nič, greva midve kar dol in bo babica ocenila kako daleč ste.« Babica Anja me je pregledala in nato presenetila z izjavo:« Gospa, vi se že popolnoma odprti. Gremo kar rodit.« Želela sem poklicat anastezista s katerim sem bila dogovorjena za Ultivo, pa je rekla, da nima smisla, ker bom verjetno rodila preden pride. Namestili so me v porodno, kjer sem še naprej pridno prediavala popadke in upala, da bo moji sestri uspelo priti pravi čas do porodnišnice, da mi pomaga na svet spraviti moje malo srčece. Moj partner ima namreč strah pred iglami, krvjo, bolnicami, zato ni bil navdušen nad idejo, da bi prisustvoval pri porodu. Jaz sem se strinjala s tem, saj nisem želela, da bi mi v porodni skup zlezel. Sem pa želela imeti nekoga od svojih zraven sebe in le kdo bi bil bolj primeren za to kot moja sestra. Prav sem se odločila, saj me je bodrila, hladila in mi pomagala čez porod, za kar sem ji neizmerno hvaležna. Dobila sem protibolečinska sredstva, ki pa po mojem mnenju niso prijela. Moja dojenčica se ni in ni hotela spustiti v porodni kanal, zato se je vse malo zavleklo. Ko sem jo morala iztisnit, sem bila tako na koncu z močmi, da nisem mogla. Na koncu sem s pomočjo ene enote umetnih popadkov, medicinske in moje sestre, ki sta mi podpirali hrbet in mi pomagali pritiskat rodila najino največjo ljubezen – Špelo. Natanko ob 6.08.
Je hudo, pa vendar se da zdržat, sploh če imaš pred očmi to kar te čaka na koncu. In res je to, kar so nam rekli na materinski. Ko je dete enkrat zunaj, je vsa bolečina pozabljena.
