Moj mali Timon je že od rojstva prava mala zdrava pikica, vsaj kar se prehladov in raznih viroz tiče. Nekaj dni nazaj pa se zjutraj zbudimo, kašljamo in Timon ima vročino. Vse ok, niti nisem začela pretirano komplicirati. No, ko se je vročina kar povečevala (čez 39 stopinj), in žlička Calpola ni in ni prijela niti malo, pa je tudi mene kar malo stisnilo.
Ko imaš doma več kot osem mesecev starega dojenčka, se navadiš na marsikaj. Vsak dan te čaka nekaj novega in ker je Timon vedno zelo živahen fantek, me je njegova neubogljenost močno ganila. Še nikoli ga nisem videla takega. Ni težjega kot opazovati svojega malega dojenčka kako je popolnoma pri miru, bled in stoka, ker ga vse tako boli. Iskreno, se mi je paralo srce, ko sem ga gledala.
Takšne vročine pri Timonu še nisem nikoli doživela. Če ima vročino mož, mi je jasno kako postopati. Pri malčku, pa sem enostavno vedno bolj skeptične narave, saj je še tako majhen. Zato sem ga po celem dopoldnevu vročine peljala k pediatrinji. Po telefonu mi je sicer rekla, da je najbrž le viroza, ampak mi kar nekako vse skupaj ni dalo miru. In še dobro.
Po pregledu je ugotovila, da ima mali poleg viroze še vneta ušeska. Sama sem nekaj tednov nazaj prebolela hudo vnetje ušes in sem si še živo predstavljala kako zelo boleča znajo biti. No, pa da vse skupaj ni bilo še dovolj, sva seveda morala dati še kri. Ne bi o tem, kakšna nočna mora je bila to.
Končno sem vedela, da njegovo nespanje, nerazpoloženost in zbujanje na pol ure, že več kot dva tedna, ni samo zaradi izraščanja zobkov. Nimam pojma, kako da nisem pomislila, da bi lahko bili tudi ušeski. 🙁 Zdaj vem, da moram v takih primerih preveriti tudi ušeska. Ne glede na to kako se trudim, včasih res dobim občutek da ne dovolj. Težko opišem kakšno slabo vest imam, da nisem že prej kaj naredila in je Timon bil v bolečinah že tedne. 🙁
Kakorkoli, po dveh dneh konstantne vročine, nespanja, obkladkov, upam na izboljšanje. Končno sem se zavedla kakšno srečo imam, da je Timon na splošno zelo zdrav fantek. Res, ampak res ni hujšega kot pa gledati svojega otroka v bolečinah. Bolj nemočnega in groznega občutka še nisem nikoli doživela.
Zdaj pa dovolj pisanja za danes, grem se posvetiti moji mali bubi. Hvala vsem, ki spremljate moje pisanje.
Vaša Ana
Joj, Ana, Timonu želim čim hitrejše okrevanje, tebi in možu pa mirne živce. Je res težko, pravzaprav najtežje, ko je otrok bolan, še posebno, ko mu ne moreš nikakor pomagati 🙁
Pomisli na to, da si prek tega izgrajuje imunski sistem in bo zato potem bolj odporen, mogoče bo vsaj malo pomagalo.
Anja, najlepša hvala. Danes smo že za odtenek bolje. Se mi zdi, da mamice na to nemoč odreagiramo popolnoma drugače kot očki. Meni je šlo prvi dan kar na jok, pa mojemu ni bilo nič jasno kaj mi je. Težko se brzdam, ko gre za Timona.