Zaradi izrednih razmer za nedoločen čas onemogočamo naročanje izdelkov z možnostjo plačila ob povzetju. Vse ostale oblike plačila so še vedno na voljo. S tem ukrepom želimo zmanjšati neposreden stik s kurirji in zmanjšati možnost prenosa koronavirusa. Hvala za razumevanje.

Anina kuhinja

Spanje pri starših

Spanje pri starših

Prostor, kjer naj bi dojenčki spali je trn spotike pri vseh starših in noben način ni pravilen, saj je vsak dojenček karakter zase.

Sama sem pred porodom imela vse v glavi kako bo situacija izgledala, ko bo na svet prijokal moj mali Timon. Brez sramu vam priznam, da tudi ena moja vizija ni prišla do realizacije. Na začetku me je vse skupaj močno zbegalo, saj sem imela v glavi nešteto teorije in prebranih knjig. Ja, sem ena izmed tistih mamic, ki prebere vse kar je možno in se pripravi ‘v nulo’. Čisto iskreno, zadnje mesece nosečnosti je to nekaj najbolj vznemirljivega kar lahko bereš. 🙂 Kakšne kriminalke, teorija o previjanju plenic zmaga. 🙂

Pa da ne zatavam preveč. Moj načrt je bil tak. Timon bo zagotovo spal v svoji zibelki. Vse do šestega meseca v najini spalnici, nato pa v svoji sobici. Preprosto ane? 😉 Takšna je bila teorija, realnost pa je takšna:

Prvi teden, ko sva prišla iz porodnišnice je Timon spal v zibelki. Prve dva tedna vsi dojenčki tako ali tako ves čas samo spijo. Z dragim sva si mislila, pa zakaj vsi tako jamrajo, saj ni nobenega dela. Ojoj, kako sva se motila. Pa o tem več kdaj drugič.

Sledilo je obdobje, ko se je celodnevno spanje in pridno spanje ponoči prenehalo in mali je že v stiku z zibelko planil v jok. Prvič sva ga pustila nekaj časa jokati, in ker se jokanje ni prenehalo in sem zaradi njegovega joka jokala še jaz, sva ga vzela k sebi. V trenutku je zaspal. Patronažna sestra mi je rekla, da vzgajanje dojenčka na način, da ga pustiš jokati ni humano. S tem otrok izgubi zaupanje v starša in da naj z njim delam po svojemu občutku, ne glede na to kaj drugi pravijo, da je prav.

Od takrat naprej je Timon spal pri meni. Jamranje se je prenehalo in mali ni več jokal. Kljub zgražanju vseh okoli mene, da bom otroka poležala in še in še, sem čutila, da je to prava odločitev. Nikjer na svetu (razen v Ameriki in Evropi), novorojenčkov, ki so devet mesecev bivali v naših trebuščkih v stiku z realnim svetom ne potisnejo v svoje postelje, kaj šele v svoje sobe. V drugih kulturah imajo dojenčke vedno pri sebi, saj se edino tako počutijo varne.

Mali je tako nekaj tednov nazaj sam pokazal, da želi imeti svoj prostor za spanje. Ko je zaspal pri meni, mi je začel obračati hrbet. Ni več potreboval tesnega stika z mano. Odločila sem se, da ga zvečer po hranjenju in igranju položim v svojo posteljico. Kljub temu, da je buden, lahko iz spalnice odidem in se uspava sam. Ker mi zaupa, ve da sem blizu in da je na varnem. Seveda, pa še vedno zadnje tri ure spanja, preden se dokončno zbudi, rad prespi ob meni. Iskreno, zame ni lepšega, kot da se zjutraj stiskam z mojim malim muckom in tako sva oba zadovoljna.

Vsem bodočim mamicam tako priporočam, naj ne poslušajo drugih, temveč sledijo svojim občutkom. Ti so vedno pravi. 😉

Komentarji

  1. Odlično napisano! Tudi sama sem postala nedavno mamica (moja punčka Brina ima dobre 4 mesece) in sem med nosečnostjo veliko prebirala knjige. Imeli smo pripravljeno zibko, v kateri je pa potem spala le nekaj dni in za zdaj še vedno spi pri nama v veliki postelji. Zaenkrat nam vsem trem to super odgovarja, res ni lepšega, kot imeti svojo bebico ponoči ob sebi 🙂 Tako da je zibka parkirana kar v dnevni sobi, kjer Brina drema čez dan. 🙂 Sem pa tudi jaz slišala kakšno pripombo, če me nič ne skrbi, da jo ne bi pomečkala, ampak se mi zdi, da je tu strah odveč, spanje s starši je popolnoma naravno in najbolj varno, saj slišiš vsak stokec in jokec, materinski čut je nekaj tako neverjetnega in lepega!

    1. Maja, kajne da ni lepšega kot pa stiskanje k svojemu malemu drobižku. Zagotovo je to bolj naravno, kot pa da ga potisneš samega v drugo sobo. Še jaz imam težave da bi sama kje spala, kje šele tako majhni dojenčki, ki so bili ves čas navajeni topline in hrupa našega telesa.
      In prav imaš. Dokler se ne zbudi materinski čut, ki ga mamice dobimo ne moreš verjeti kako močno lahko deluje na nas. Mene tudi za trenutek ni zaskrbelo da bi ga med spanjem lahko poškodovala. 🙂

  2. Hey… Imam punčko staro 3,5 let. Takoj po rojstvu je spala v zibelki, vendar mogoče samo kakšen mesec ali dva. Potem pa pri meni oz. sem jo dala v zibelko, ko se je ponoči zbujala, pa sem jo dala k meni. Danes, pri treh letih zaspi sama v svoji postelji, ob enih ponoči pa je že pri meni 🙂 Mene ne moti, sploh ker pridem pozno iz službe in sem z njo 3-4 ure na dan. Dokler me potrebuje me pač potrebuje in tega ne mislim zavreč.

    1. Hej Nina 🙂

      Še prehitro bodo prišla leta, ko se ne bodo več tako z veseljem stiskali k nam. Sama zase vem, da bom vso to crkljivost in objemanje, lupčkanje, noskanje … izkoristila do maksimuma. 🙂 Sploh pa kot si napisala. Že tako ne moremo preživeti cele dneve z njimi, zakaj ne bi potem z njimi preživeli vsaj del noči in se malo stiskali. 🙂 Ni lepšega kot stiskanje v postelji, na toplem, ko zunaj piha in dežuje … sem že zatavala. 🙂

  3. Se popolnoma strinjam, jaz bom tudi izkoristila do maksimuma ta čas, ko me moja dojenčica res ves čas rabi, vso crkljanje in ljubčkanje. Že sedaj pri štirih mesecih vidim, kako hitro raste in me čisto nič ne moti, če bo malo scrkljana in bo veliko mamico rabila… 🙂 ker bo to še prehitro minilo. 🙂

    1. Maja, bereš mi misli, hehe. 😉 Jaz pravim tako – vzgojila ga bom, da bo imel pravilen in lep odnos do sveta in ljudi. To je edino pomembno. Če bo poleg tega mamin sinko in se bo rad crkljal, pa če to še vedno pomeni da bo razvajen, pa naj bo. 🙂

  4. oh ja…..
    tudi naša punca je Timonovih let, konec maja bo praznovala svoj 2. rojstni dan.

    Izbrala sva ji najlepšo posteljico in zibko, pa je bil že prvi dan iz porodnišnice sam vik in krik v zibelki.
    Posteljica je nekako šla skoz tja do 3. meseca, ampak sva se tako ali tako veeeeeeliko dojili ponoči, pa sem ponavadi omagala in je spala pri meni do jutra.

    Okrog mene pa ves čas poslušam samo to, kako mora otrok spat v svoji postelji in bla bla bla….Ja, naša pač ne. Čez 10 let, bo sigurno:)
    Tako da sedaj zaspi v najini postelji, in saj prespi celo noč, vmes me malo pobrca, pocuka za lase in je to to.
    Če jo dam v njeno posteljico je pa samo en vik in krik, kot da bi imela strah pred njo.

    Sama sem se nehala sekirat in čakam dan, da se bo sama uspavala zvečer in spala v svoji postelji in svoji sobi.
    Zadnje čase razmišlam da bi ji kupila to pomanjsano posteljo za odrasle, če bi bilo potem kaj bolse….

    Tudi sama sva bila s partnerjem glasna, da najin otrok, bo pa od 6 meseca spal v svoji sobi in svoji postelji- ah ja, zarečenega se največ poje ane?

    Veliko lepih trenutkov še naprej!:)

  5. Moj fantek bo drug teden dopolnik eno leto. Se vedno se dojiva, sploh ored vsakim spanjem. In zaspi izkljucno ob meni. Ze od zacetka spi v najini postelji in niti mali naju ne moti, da se tiscimo. Res zavzame velik del pistelje, ker spi pocez in se obraca, ampak sem se navadila. Ne bom ga silila v svojo posteljo, dokler tako ne bova oba zacutila. Vec mi pimeni, da se moj otrok pocuti varno kot to, kaj pravijo drugi glede spanja s starsi. Saj je moj zaklad in najvec mi pomeni, da se zbudi ob meni nasmejan.

Komentarja ni mogoče oddati.

Najbolj prodajano v trgovini

Poglej vse izdelke
[sg_popup id=1]