Odločila sem se da Timona do tretjega leta ne dam v vrtec, temveč v zasebno varstvo. Bolj ali manj zato, ker je tam vedno manj otrok in se lahko z njim bolj individualno ukvarjajo. Seveda je fino, ker je manj možnosti, da bo potem celotno zimo in spomlad bolan, ker je veliko manj otrok. Tukaj v našem varstvu sta le dva do trije dodatni otroci. Sploh pa mi je nadvse všeč saj v zasebnih varstvih večinoma bolje jejo, ker je hrana kuhana doma.
Z dragim sva se odločila, da gre v varstvo 3x na teden. Tiste dva dni ki ostaneta, pa ga bo za kakšno uro dve rada prijela moja stara mama ali Timonovi stari starši. Imam srečo, da si sama prilagajam urnik in tako bom osredotočila največ dela na tiste tri dni. Če ne bo šlo, bomo varstvo podaljšali še za dan.
Danes je bil tako prvi dan in priznam da nisem čisto nič spala. Vseskozi me je stiskalo kako bo mali prenesel, da ga pustim pri nekomu, ki ga ne pozna. Timon je sicer zelo samostojen otrok, toda vseeno. Včeraj sem že razmišljala da bi mogoče še malo počakala, toda iskreno težko delam z njim v bližini in tudi on potrebuje malo družbe za igranje, sploh pa spremembo okolja. Kakorkoli v sebi sem vedela da je tako prav. Pa vseeno so bili občutki ko sva se peljala tja tako mešani. Prav stiskalo me je v trebuhu. Ne me razumeti narobe. Gospa, ki ga pazi je tako prijetna in vse mamice, ki so tja nosile pazit otroke jo zelo hvalijo. Toda vseeno je bilo to za naju prvič.
Seveda smo v čast prvemu varstvu napolnili njegovo torbico, ki jo je takoj želel nositi. Bila je čisto pretežka, tako si je hitro premislil. V torbo sem shranila tri komplete za preobleči. Zihr je zihr. 🙂 Pa seveda plenice, krpice za brisanje, slinčke, copatke, vodo in dudo. Začuda je bilo dovolj prostora.
Odločila sem se, da bom prvi dan pol ure z njim, potem pa ga pridem iskat po treh urah. Takoj ko sva prišla tja, sem ga spustila na tla in on je v momentu začel raziskovati. Ne gane njega kje sem jaz, samo da so igrače. 😀 Seveda je vsake toliko časa pritekel k meni. Gospo je potrdil takoj. Videlo se je, da zna z otroci. Tako sem po 20 minutah šibala domov. Nič se nisem poslavljala. Se mi je zdelo, da bi mu bilo tako težje.
Priznam da mi je bilo tri ure neizmerno težko. Z gospo sem se zmenila, da pokliče če bo preveč jokal in ves čas sem čakala na klic. Tako sem se komaj zadržala, da nisem klicala in vprašala kako je. Nekako mi je uspelo in šibala sem ponj. Odločila sem se da bo prvih nekaj dni, prvi spanec odspal raje še doma. Ko sem prišla tja je mali takoj stekel k meni in vpil mama mama. Z največjim nasmeškom na obrazu. Me je kar oblilo, da bi zajokala, tako luškano me je klical. No, potem sem izvedela da ni nič jokal, da je bil ves čas igriv in dobre volje. Ter da je malical kosilo kot ta velik. Za kosilo so imeli polnjene paprike in stročji fižol in Timon obožuje oboje. 🙂 Takoj sem bila pomirjena in vsa ta teža se je odvalila iz srca. 🙂 Prav res. Zanj je bilo to prvo varstvo pri nekom, ki ga ne pozna in da je to prenesel tako super, mi daje občutek ponosa.
Jutri ga ponovno peljem. Tudi samo do prvega spanja, ampak priznam da me čisto nič ne skrbi.
Kakšna je pa vaša izkušnja s prvim dnevom v varstvu ali vrtcu?
Pozdravček,
Ana