Malčki shodijo različno zgodaj. Tisti najbolj zgodni prve korake osvojijo že pri 8-9 mesecu, tisti bolj pozni pa pri 18-20 mesecih. Mamice in celotna družina ponavadi zaskrbljeno potiskajo svoje otročke, da bi ja čimpreje shodili in bi se z njimi lahko malce pohvalili. Starejši zavzemajo stališča, da je treba malčke naučiti in ji držati za rokice in jim pomagati hoditi. Pa to ni nujno najbolje, saj s tem lahko otroku dejansko škodimo. Njegovo telo lahko takrat še ni pripravljeno na takšno obremenitev in kasneje se to lahko pokaže v tem, da otrok hodi navzven ali navznoter. Včasih je že veljalo, da je bolje da otrok shodi čimpreje, danes pa strokovnjaki podpirajo bolj to, da otrok ne shodi kasneje kot v 18-20 mesecih, vse v vmesnem času je popolnoma ok. Sprejeti je treba, da imajo otroci pač svojo notranjo uro in ne naše zunanje, ki nam pravi, da zdaj je pa res že čas.
Včasih so prve korake povezovali celo z dejstvom, da naj bi bili malčki, ki prej shodijo, kasneje bolj motorično razviti. No, brez skrbi vam lahko povem, da so taki citati že zdaleč pozabljeni. Strokovnjaki so nedolgo nazaj to dejstvo popolnoma izključili. Je pa res, da bolj akvtivni otroci radi shodijo prej kot tisti, ki so bolj ležerni. 🙂 Lahko povem, da je naš miško pravi hiperaktivec, pa vseeno ni shodil pred 13 meseci. Sama menim, da razlog stoji za tem, da je pač zelo previden otrok. Timonu pravim, da je ‘ziheraš’, dokler namreč vase ni stoprocentno prepričan, se nečesa ne loti. Prav zato smo tudi zelo redko padli ali se kam udarili. 🙂
Timon je prve korake pričel delati kakšne dva tedna nazaj. Teden nazaj je prvič začel korakati po 5-6 korakov skupaj in še vedno hiti po vseh štirih naokoli, če preceni, da bo tako hitrejši ali pa se mu preprosto ne ljubi. Opazila sem kako se vsi naokoli prepričujejo in tolažijo: ‘Saj še ne rabi hodit, je šele 1 leto star.’, pa vem da so vsi upali da bo čimpreje zakorakal, da se bodo z njim lahko malce pohvalili.
Nekako lahko rečem, da je bil tako njegov mejnik za prve korake pri 13 mesecih. Sklepam da bo nekaj tednov še trajalo preden se bo samozavestno lotil korakanja naokrog in se bo vedno manj posluževal ‘maširanja’ po vseh štirih.
Sama se z dejstvom, kdaj bo mali shodil, tudi malo nisem ukvarjala. Sem mnenja, da takšne preskoke v razvoju otroci naredijo sami, ko so na to pripravljeni, in da jih s potiskanjem kvečjemu potisnemo dlje od točke pripravljenosti. No, ne bom pa rekla, da nisem bila neverjetno ponosna in malce solzna, ko sem ga prvič videla korakati proti meni. Pa čeprav bolj zato, ker se vsakič sproti čudim, kako velik je že in kako čas hitro beži.
Bravo Timon! Glej, kako mu je koristil morski zrak 😉
Mi je zelo všeč tvoj pristop, menim, da starši pogosto preveč pritiskajo na svoje otroke – začne se že pri hoji, nadaljuje pa v šoli in obšolskih obveznostih in gre včasih tako daleč, da nam je učiteljem kar hudo.
Tudi meni se je zdel to nek grenko-sladek mejnik. Ko je mala shodila (ker je über aktivna je bilo to že pri 11. mesecih 😉 ) sem bila izjemno ponosna nanjo hkrati, pa mi je šlo na jok, ker se je takrat nehala kobacati in je tako minilo še eno dragoceno, kratko obdobje. Bi, da zraste, ampak ne bi 😀
Anja, najprej oprosti za tako pozen odgovor. Sem imela polne roke dela z večjim projektom in nisem uspela odpisovati. Res je, starši preveč pritiskajo in primerjajo.
Ni lahko ko takole hitro odraščajo ane. Je treba zaužiti vsak trenutek.
Lep pozdravček celotni družinici,
Ana