Veliko parov se pred prihodom novega člana, odloči za zadnjo romantično potovanje v dvoje. No, to seveda ne pomeni, da nikoli več ne bodo mogli iti na potovanje v dvoje, ampak le, da prav gotovo to lep čas ne bo mogoče. Poleg tega pa mislim, da potem ni nikoli več isto, saj te doma čakajo otroci in te v ozadju vsaj malo skrbi kaj se z njimi dogaja. Kadar Timona že za nekaj ur pustim v varstvu pri kom drugem, se med tem časom neprestano sprašujem, če je vredu. Po eni strani je vsa ta skrb popolnoma odveč, ker vem, da je v dobrih rokah in da ga vsi tako zabavajo, da popolnoma pozabi name, pa vseeno na tak način delujem. Trenutno si sploh ne predstavljam, da ga ne bi videla cel dan ali dva. Mislim da bo tako prvo najino potovanje v dvoje mogoče kvečjemu čez nekaj let. Kakšen krajši oddih za dan ali dva, pa si bova z možem najbrž privoščila že prej. Pa da ne zatavam preveč.
Tudi jaz sem si pred prihodom najinega Timona zaželela nek romantičen oddih in kje je bolj romantično kot prav v Parizu. Oba s Kristijanom še nikoli nisva bila tam, in kljub temu, da je bilo najino potovanje decembra, sva se odločila za hladen Pariz. Mrazu ob vseh lučkah in dobri hrani sploh nisva opazila. Sploh pa naju je grela ljubezen. Istočasno sva praznovala šesto obletnico in vse skupaj je bilo res popolno. (ojoj, tok cukra, da se bom kar stopila 😉 )
Moj trebušček je bil že lepo viden in prvič se mi je zgodilo da so z mano delali res neverjetno obzirno in lepo. Na letalu so me stevardese ‘pedenale’ od spredaj in zadaj. Mi nosile čaje, kakave, prigrizke, odeje – vse brezplačno. Sploh nisem mogla verjeti kako zelo so bile pozorne in prijazne. Resda sem potem vsa okrogla konstantno hodila lulat, ker sem preveč spila, tako da priznam, da vsi ti čajčki niso bili ravno najboljša ideja. 🙂
Kakorkoli že, po napornem letu, ki je letel s 4-urno zamudo (zaradi megle) sva sredi noči (okoli 3. ure zjutraj) prispela v mesto polno lučk. Nekako nama je uspelo najti taxi in najin hotel. Hvala bogu naju je nekdo kljub zelo čudni uri spustil skozi vrata.
V parizu sva bila 4 dneve in ogledala sva si vse. Pojedla sva pol Pariza (sploh jaz, ker sem takrat z največjim užitkom dejansko jedla za dva 🙂 ) in se pošteno nacrkljala. Uh, kako pogrešam včasih takšne dni. Ko zdaj razmišljam za nazaj, je občutek, kot da bi bili že sto let nazaj.
Več o Parizu, vseh dobrotah in znamenitostih pa v naslednji objavi, da ne bo ta dolga kot roman. 🙂
