Naslednji korak je bil predor mehurja, ki bi prav tako moral spodbuditi celoten proces. Nič kaj prijeten del, ampak glede na to. da so bili popadki res že ubijalski, sem samo želela. da je čimprej mimo.
Babici sem sporočila. da ne želim nobenih protibolečinskih sredstev in da želim dojenčka takoj vzeti k sebi, še preden ga očistijo.
Po predoru mehurja se je namesto stopnjevanja vse skupaj umirilo. Popadke sem imela na 10 minut, pa čeprav so bili hudo močni. Vmes sem od utrujenosti kar malo zakinkala. Naš Timon je imel namreč dva dni pred tem trebušno virozo in nismo že nekaj dni nič spali. Podnevi pa je bilo kup pranja, pomivanja in pospravljanja za vsem neredom, ki ga prinese trebušna viroza pri dvoletniku. Priznam, da sem šla v porod utrujena in ko je bila ura polnoč, se je vsa utrujenost prejšnih dni nakopičila v meni. Želela sem, da se vse skupaj že zaključi. Strah me je postalo, da ne bom imela dovolj moči, da zdržim do konca, saj sem bila že čisto izčrpana.
Babica je po eni uri preverila stanje in ugotovila, da se ni čisto nič spremenilo. Odprta sem bila 8 cm, glavica je bila še previsoko, da bi bil čas za potiskanje, tudi potrebe po potiskanju še nisem imela in postalo me je strah, da še ne bo niti zdaleč kmalu konec. Prosila sem jo naj mi pomaga vse skupaj pospešiti, in odločili sva se za umetne popadke. Ti so popadke spravili na 2-3 minute. Bili so tako močni in tako hitro ponavljajoči, da sem komaj prihajala do sape.
Upala sem da bodo pospešili in zaključili moje muke. Toda ura je bila 1 zjutraj in stanje je ostajalo enako. Ko je bila ura 2 zjutraj sem bila na robu joka. Nisem več zmogla. Tako sem bila izčrpana, da sem vmes skoraj obupala nad predihavanjem popadka. Preprosto nisem imela več moči. Če ne bi ob sebi imela mojega dragega, ki me je brez prestanka spodbujal, sem stoprocentno prepričana, da bi obupala. Ko podoživljam te ure in se spomnim agonije v kateri sem se znašla, mi tečejo solze. Še vedno se vsega predobro spomnim. Spomnim se, ko sem ob dveh slišala zaskrbljen pogovor babic, da ne vesta zakaj se nikamor nič ne premakne in kaj naj storita. Spomnim se, kako me je prevzel strah, da se bo zgodba ponovila in me čakajo takšne travme, kot jih je doživela bratova punca. Vsi občutki so me ohromili. Bila sem pred odločitvijo ali se prepustim obupu in strahu ali pa se borim in zaključim vse skupaj. Odločila sem se za zadnjo možnost. Želela sem zaključiti vse skupaj in rešiti muk tudi mojega malega Liama. Skrb za Liama in njegovo bolečino me je gnala naprej.
