Ko sva prispela v porodnišnico, se je seveda stanje malce umirilo. Popadki so bili nekje na 6-7 minut. Od dopoldneva se nisem odprla nič več in še vedno sem bila odprta 3 cm. Babica mi je predlagala naj greva z dragim na sprehod in ko bodo popadki na 3 minute naj prideva nazaj. In sva šla.
Sprehajala sva se eno uro toda popadki so ostajali na 5 minutah. Občasno so šli na 3-4 minute, ampak neredno. Vmes je dragi postal lačen in ker sva se ves čas sprehajala od porodnišnice do kitajske restavraije in nazaj, sva se odločila, da šibava nekaj pojesti. Oba sva imela občutek, da vse skupaj zna še trajati in da je vseeno, če ne greva v situacijo popolnoma sestradana. Tako sem popadke predihavala v večernem vzdušju na zunanjih stolih pred kitajsko restavracijo. Gostov ni bilo nobenih, saj je bil ponedeljek zvečer in imela sva nekakšen romantičen večer – če odštejem popadke.
Po večerji sva se še nekaj časa sprehajala, toda popadki so lepo ostajali na 5 minutah in ker je postalo hudo vetrovno in hladno sva z dragim šla nazaj v najin avto. Tam so se popadki zmanjšali na 8 minut, toda postali so zelo močni in zelo dolgi. Ko je bila ura nekaj pred 10 zvečer, sva se odločila, da se greva pokazati, pa bova videla kako naprej.
Babica je preverila koliko sem odprta in odprla sem se le za dodaten cm. Med preverjanjem je počakala, da sem dobila popadek in ko je videla kako močni so in kako močno popadek glavico potisne navzdol se je odločila, da nadaljujeva s klistirjem in s hojo po hodnikih, dokler bo šlo.
Po klistirju so popadki postali nenormalno močni in po eni uri hoje, sem se morala usesti ker me noge niso več držale. Ura je bila nekaj čez 23. in zaprosila sem za sobo. Tam smo ponovno pogledali, če sem se kaj odprla med hojo in bila sem presrečna, ko je babica rekla da sem odprta že 7-8 cm. Rekla sem si, no zdaj bo šlo pa hitro. Oh kako sem se motila. :/
<
