Začel se je drugi del poroda – iztis. Moj strah in trepet. Čutila sem spuščanje Timona in po navodilu sestre začela potiskati. Najlažje mi je bilo potiskanje na boku in ker sem dobro opravila domačo nalogo, sem vedela kako točno moram potiskati. To je ključnega pomena, saj nepravilno potiskanje lahko zelo podaljša čas iztisa in posledično lahko pripelje do vakumske pomoči, da se dojenčka varno pripelje na svet. Torej, glavo sem pritisnila močno k prsim in Kristijan, moj junak, ki je celoten proces dihal z mano, mi prigovarjal, me podpiral … mi je pri tem pomagal. Nogo sem prav tako pokrčila in jo pri vsakem potisku pritisnila močno ob sebe. Še sama nisem mogla verjeti od kje mi vsa ta moč, toda želela sem, da se vse skupaj čimprej zaključi. Ne niti samo zaradi mene, ampak zaradi bitjeca v meni, ki mu ta proces ni bil nič manj neprijeten kot meni. Sestra gotovo ni pričakovala, da se bom s tako zavzetostjo lotila potiskanja in je medtem skočila v pomoč drugim bodočim mamicam. Tisti dan, nas je bilo namreč v porodnišnici celo morje, če povem kar po domače.
Mislim, da ni minilo niti deset minut, ko sem začutila Timonovo glavico in prestrašila sem se, da bi rodila brez profesionalne pomoči, zato sem poslala Kristijana, da naj hitro nekoga pripelje. In imela sem prav, sledilo je le še slabih deset minut in moj porod je bil zaključen. Iztis je torej trajal slabih 20 minut. Meni se je zdelo. kot da je vse skupaj minilo v le nekaj minutah. Ker sem bila prisebna in sem dobro poslušala navodila sestre, kdaj potisniti in kdaj ne, pa ni bilo niti potrebe po rezanju presredka.
V naročju sem tako držala najlepše bitjece na celem svetu in v trenutku sem se zaljubila. S Timonom sva bila tisti dan prava bojevnika in kljub temu, da sva bila devet mesecev eno, sva ostala eno tudi po porodu. Trenutek, ko sem z roko objela njegovo drobceno ritko in je mali v sekundi prenehal jokati, ter se je v mojem naročju popolnoma umiril, je bil najlepši trenutek, kar sem jih kdaj v življenju doživela. Za ta trenutek, bi vse to brez premisleka preživela še enkrat.
Brez dvoma lahko rečem, da porod ni bil enostaven in prijeten, pa vendar je bil ta dan najlepši v mojem življenju. Neverjetno je, koliko zmore žensko telo in odkar sem prestala nosečnost, porod, ter prve mesece z majhnim dojenčkom, se počutim, kot da sem najmočnejša oseba. Zame ni ovire, ki je ne bi mogla premagati, če sem lahko premagala vse to.
Zdaj končno razumem zakaj nam mamicam pripada prav poseben dan v letu – Materinski dan, ker naša predanost in ljubezen do naših otrok res nima meja. 🙂
Vaša Ana
Mene pa zanima, ali bolj bolijo popadki ali samo iztiskanje? Čestitke za uspešen porod in ogromno lepih trenutkov z malim sončkom ti želim.
Deja, zame sta bili bolečini različni. Popadke bi lahko opisala kot zelo, ampak res zelo intenzivne menstrualne krče. Moji so bili izjemno dolgi in zato kar naporni. Nekatere ženske pa imajo krajše in jih tako malce lažje predihajo. Je pa tako, da se intenziteta popadkov stopnjuje. No, vsaj pri meni se je. Zadnji dve uri so bili veliko bolj boleči kot prve ure. Lahko bi rekla, da so bili popadki tik pred iztisom bolj boleči kot iztis sam.
Iztis je bil meni bolj kot ne, pač neprijeten in pa pekoč. Čutiš namreč močno raztezanje kože. Ti pa povem tako. Ko enkrat prideš do te točke, veš da si že zmagal in da te čaka samo še “finiš”, zato bi lahko rekla da je manj boleč kot pa zadnji del popadkov.
Kakorkoli, če te ta izkušnja še čaka, naj te ne skrbi. Naša telesa so narejena, da to zmorejo, pomembno je le, da ti v to verjameš in te vsega skupaj ni preveč strah. To so bolečine, ki trajajo maksimalno en dan, potem pa nanje res hitro pozabimo. 🙂
Tudi meni ni bilo lepšega, kot iztisniti malo bubo po 9 mesecih v trebuščku, ko sem se nonstop spraševala “kako bo izgledal/a moj/a mala/i pikica/pikec” (takrat še nisem bila čisto sigurna, katerega spola je). Ker je v naši porodnišnici sistem, da so dojenčki nonstop pri mamici, sem jo celo noč gledala in se nisem mogla načudit malemu čudežu. Se pa jaz iztisa bolj malo spomnim, kot seveda samo po tem, da je ven prijokala moja mala bubica. Bolj hudi so se mi zdeli popadki, ampak mogoče bolj zato, ker sem imela umetne, ker se mali kar ni dalo ven iz toplega okolja v maternici, ker pravijo, da menda so umetni popadki dosti bolj boleči kot naravni.
Lidija, meni se je mešalo od dejstva, da ne vem kako mali izgleda. Občutek sem imela kot da ga poznam že celo večnost, pa kljub temu ga še nikoli nisem zares videla. 🙂 Sama sem bila čisto vznemirjena, ko se je začelo in se vedela da ga bom končno prav zares spoznala. 🙂
V Kranju sicer lahko male čez noč pustiš v varstvu pri sestrah, ampak sama sem ga imela vse noči pri sebi. Želela sem, da ve da sem tam. Se mi je zdelo kar malo kruto, da je bil prej 9 mesecev v mojem trebuhu, potem bi ga pa kar pustila drugim, da si ga podajajo cele noči. Sploh pa se ga nisem mogla nagledati in dojenčki prve dni od izčrpanosti tako ali tako bolj ali manj spijo. 🙂
Glede umetnih popadkov, pa sem isto slišala tudi sama. Sicer je pa tako, prav nobeni niso prijetni – umetni ali ne. Treba jih je preživeti.
Zelo lepa porodna zgodba! Koliko časa je trajal porod? 🙂
Nika, vesela sem da ti je všeč. 🙂 Moj porod z začetkom popadkov je trajal od 5 ure zjutraj, pa do 14:35. 😉 Torej 9 ur in pol. Mogoče se sliši veliko, ampak je minilo kot bi švignil. 🙂
Živijo Ana!
Preden postavim vprašanje ti moram reči da mi je zelo všeč tvoja odkritost in spontanost pri pisanju življenjskih zgodbic 🙂 Nisem še v vlogi mamice ampak v prihodnosti zagotovo bom tako da že sedaj črpam koristne informacije o prihodu otroka na svet in vzgoji teh malih srčkov. Skratka Ana a mi lahko poveš kako se pa telo “obnavlja” oz. “celi” po tistih urah po porodu? a so dokaj prisotne bolečine? a je potrebno še veliko časa preden lahko v partnerstvo spet vneseta spolnost po porodu?…upam da niso vprašanje preveč neprijetna…
Nina, hvala za lepe besede. Vesela sem, da se ti zdijo moje objave uporabne. 😉
Kar se tiče celjenja po porodu, pa je to zelo različno. Mamice doživljajo različne porode in nekatere potrebujejo več, nekatere manj časa, da se spravijo na stari tir.
Sama sem imela izredno srečo, da sem imela lep in lahek porod in sem se po enem tednu že super počutila. Najbolj me je še bolelo, ker so me po porodu cepili (zaradi rh negativne skupine) in so mi po nesreči ustvarili hematom, ki mi je nadaljnih 7 tednov onemogočal, da sem normalno hodila.
Kar se tiče spolnih odnosov pa so ponavadi mogoči šele po tem, ko se čišča zaključi. Pri meni je trajala celih šest tednov. So pa bili na začetku bolj boleči, zdaj pa je bolj ali manj tako kot pred porodom. 🙂
Brez skrbi, nimam neprijetnih tem. Spolnost je del življenja. 😉
Pozdravček,
Ana
Življo
Super zgodba, tako tvoja kot Kristijanova. Sm se kr razjokala :D. Sicer še nisem noseča pa vendra se že zdaj po malem pripravljam na vse te lepe (težke) trenutke, ki me še čakajo v življenju. Zanima me ali ti je voda odtekla sama od sebe ali so ti predrli mehur? Velikokrat namreč berem da v porodnišnicah vse radi malo pospešijo….
pozdravčki *
Edita,
sem mislila da se jaz jokala zaradi hormonov, ko sem med nosečnostjo brala porodne zgodbe, pa ravno ugotavljam da niso hormoni krivi. Trenutno že dva dni jokam ob vsaki zgodbi, ki jo prejmem. Porodne zgodbe so res nekaj edistvenega in najlepšega. Na žalost vse niso tako lepe in srce se mi para za tiste žalostne. No, na koncu vse kar šteje, je zdrav otrok. Zdaj sem se pa razpisala.
Meni so mehur predrli, ampak iskreno se ne spomnim da bi me kaj pretirano zabolelo. So popadki veliko bolj boleči kot predor mehurja. Se strinjam da radi pospešijo, ampak mislim da je to dobro za obe strani. Porodi so dolgi in izčrpajoči. Nič narobe če je možnost, da se zaključijo malce prej. 🙂
Kljub temu da je nosečnost, porod in majhen otrok nekaj najbolj napornega, je istočasno nekaj najlepšega in najbolj magičnega kar obstaja. Biti mama je neverjetno izpopolnjujoče. Želim ti prelepo izkušnjo, ko boš stopila na to pot.<3
Lep pozdravček,
Ana