Ko sem prišla v svojo sobo, je sestra ponovno preverila koliko sem se odprla. Predihavanje popadka istočasno, ko imaš v sebi skoraj celo dlan, ni bilo prijetno, ampak pričakovati, da ne bo nič bolelo je pač iluzija in sama sem se na bolečino pripravila. Z veseljem sem tako izvedela, da sem odprta že sedem centimetrov. Čakali so me samo še trije centimetri. Bila sem ponosna.
Sestra me je vprašala, če želim kakšno protibolečinsko sredstvo. Sama sem že od začetka nosečnosti spreminjala odločitve glede protibolečinskih sredstev. Najprej sem bila prepričana, da bom vzela epiduralno analgezijo. Potem sem se odločila da bom rajši vzela Ultivo, ki so jo ponujali v moji izbrani porodnišnici. No, na koncu, ko sem prebrala vse te porodne zgodbe, sem se odločila, da bom bojevnica in preizkusila svoje meje ter poskusila roditi naravno. Poskusiti ni greh in vedela sem, da, če bo zares nevzdržno, še vedno lahko spremenim svojo odločitev.
Glede na to, da sem bila odprta že sedem centimetrov in sem še vedno lahko sedela, sem vsa sredstva zavrnila, se odločila da zmorem in grem naravno do konca. V sede sem predihavala še kakšno uro, potem pa je, kot sem že omenila, gospodična v sosednji sobi začela z iztisom in mi pošteno nagnala strah v kosti. Bila je na epiduralni in se je z iztisom matrala celi dve uri. Meni se je zdelo, kot da se njena bolečina kar ne bo in ne bo nehala. Postalo me je strah. Mogoče je bil ta trenutek ključen, da so tudi mene oblili zelo močni popadki in me prisilili, da sem se ulegla in hranila vsak najmanjši košček energije, ki mi je še ostal v telesu, za kasneje. Moj svet se je takrat ustavil. Rekla sem si, da si bom to bolečino zapomnila, pa iskreno povedano pet mesecev po porodu lahko rečem, da so hormoni lepo poskrbeli, da sem jo deloma pozabila. Vem le, da je bila zelo intenzivna. Ampak, v ozadju je bila ves čas misel, da mi manjka le še nekaj uric, pa bo vsega konec in Timon, moj mali mišek, bo v mojem naročju. S tako mislijo se da preživeti vse.
Danes mislim, da mi je telo takrat namenoma pokazalo, da naj počivam, saj je vedelo, da me čaka težko delo na samem koncu. Slabi dve uri sem tako bolj ali manj ležala kot kip in občutek sem imela, da je iz mene splavala prav vsa moč. Strah me je bilo, da mi je zmanjkalo energije za iztis, ampak poti nazaj ni bilo več, treba je bilo iti do konca.
Se nadaljuje …