Anina kuhinja

Moja porodna zgodba – 1.del

Moja porodna zgodba – 1.del

2. del | 3. del | 4. del

Na porod sem se začela pripravljati že kakšna dva meseca prej. Sama sem namreč tak tip osebe, da želim poznati vso možno teorijo, scenarije … preden se nek dogodek začne. Pa naj bo to kuhanje, ali pa v tem primeru porod. Občutek, da bom v vsaki situaciji vedela vsaj približno kaj se dogaja, me pomirja in eden izmed najboljših načinov, da sem v tem primeru to dosegla so bile porodne zgodbe. Na spletu jih je kar nekaj, in mislim da bi brez težav lahko rekla, da sem prebrala vse. Brez heca. 🙂

Najbrž si mislite da sem bila ob branju prestrašena, saj so večinoma polne detajlov. Toda ne, večinoma sem jokala kot dež, ko so mamice opisovale svoj prvi dotik z njihovim dojenčkom. No, iskreno, takrat sem jokala kot dež tudi če je mačka narobe šla čez cesto – torej za vsak drek. 🙂 Jah tako je, če ti telo ugrabijo hormoni. Da ne zatavam predaleč. Branje porodnih zgodb je zame spremenilo veliko, kar se psihične priprave tiče in prav zato sem se odločila, da z vami delim mojo zgodbo, ki je bila na srečo zame prelepa.

Moj porodna zgodba se vsaj zame začne že dober teden pred dejanskim porodom. Sama sem celotno nosečnost bila prepričana, da bom rodila pred določenim datumom, saj sem se iskreno z delom (snemanja oddaj do zadnjega meseca in obveznosti s prvo knjigo) popolnoma izčrpala in začuda je moje telo zdržalo vse te fizične napore. No, teden pred dejanskim porodom pa sem začela dobivati popadke. Tako sem jim rekla jaz. Občutek je bil podoben menstrualnim krčem in ker sama nisem še nikoli doživela pravega popadka, sem bila prepričana da se je začelo. Moje prve misli so bile, ah pa saj sploh ni tako hudo. Še dihati ne rabim pravilno, pa gre. Mala malica. Hahaha, kako sem se motila. 🙂

Te takoimenovani popadki so trajali tri dni. Bili so že na 7 ali 8 minut, pa so se ustavili. Tako sem se po treh dneh odpravila k ginekologinji na pregled. Rekla mi je, da se nekaj zagotovo že dogaja, saj sem odprta že dva centimetra, ampak da je maternični vrat še zelo dolg in dokler ne bodo popadki na 5 minut, naj kar lepo počivam doma. Ko sem ji opisala intenziteto mojih popadkov in jo vprašala kako bom vedela da gre zares, je v smehu odgovorila – ne skrbi, ko bodo prišli pravi popadki, boš vedela. In imela je prav. Te moji popadki, so bili gotovo le nežna, poudarek na nežna, priprava mojega telesa. 🙂

Vsa razočarana sva z možem tako odšla domov. Bila sva že pripravljena, da končno spoznava malega Timona, ki je pridno brcal v trebuhu. Nekatere mamice pravijo da so prestrašene, nervozne, ko se rok poroda bliža, ampak jaz sem komaj čakala, da se vse skupaj začne. Bolj ali manj tudi zato, ker sem se fizično počutila že lep čas zelo slabo. Pa o tem kdaj drugič.

Zdaj je sledilo nadaljevanje mučnega čakanja na d-dan. S svakinjo, ki je bila istočasno noseča z drugim otrokom, sva imeli en dan razlike v roku poroda in kljub temu da sva ta rok za skoraj en teden prehiteli, sva vseeno rodili druga za drugo. En dan pred mojim porodom je tako v porodnišnico odšla ona in naravno rodila prelepega malega fantka Svita. Mogoče je ta dogodek sprožil tudi moj porod. Kakorkoli, naslednje jutro se je Timonova pot na ta svet začela.

Se nadaljuje…

2. del | 3. del | 4. del