Z možem sva se zelo dolgo trudila, da bi zanosila. Poleg ginekološkega pregleda sva dala skozi psihoterapije, hemeopata in na koncu sva bila tudi že na kliniki za neplodnost. Ker mi je ginekolog našel pregrado na maternici sem se prijavila na operacijo za njeno odstranitev. Čakala sem 3 mesece. Vsak mesec sem klicala in spraševala, če sem prišla na vrsto. Bil je četrtek, ko sem mislila ponovno klicati glede vrste za operacijo. Pred klicem pa sem za vsak slučaj naredila test nosečnosti. Še vsa zaspana sem ga šla narediti ( to je bila zame že skoraj rutina) in nisem mogla verjeti, ker je bil test pozitiven. To je bil najlepši dan v mojem življenju. Nisem mogla verjeti, da je to res in zato sem šla test delati še enkrat. Najbolj je bilo hecno to, ker sem ravno tisti dan izvedela, da bi morala iti čez 4 dni na operacijo, pa naju je na najino srečo najina mala pikica presenetila.
Nosečnost je potekala dokaj normalno. Prve 3 mesece je bilo malo slabosti in zaradi pregrade sem morala malo bolj počivati, ker je le bila nevarnost, da bi prišlo do spontanega splava. Z vsakim tednom sem bila bolj srečna in sem komaj dojemala , da bom tudi jaz zdaj mamica. Šele ko mi je trebušček začel rasti in ko sem čutila njegove premike sem dojela, da gre za res. Po 20 tednu so se začele stvari malo bolj komplicirati. Posteljica se ni tako dvigovala kot bi se morala. Morala bi se dvigniti nekje do 30 tedna. Ginekolog me je opozoril, da če se ne dvigne, me čaka carski rez in da je nevarnost da pride do placente previe. Sama sem bila optimistična, da se mi kej takega pač ne more zgoditi. Glede na vse kar sem dala skozi, sem pač mislila, da bo nosečnost šla super in da bom na koncu naravno rodila. No, to ni bilo čisto res.
Prišel je 30 teden in imela sem pregled pri ginekologu. Posteljica še vedno ni bila v pravilnem položaju. Kljub temu sva z ginekologom še vedno upala na najboljše. Potem pa je prišel najhujši dan v najinem življenju. Bil je 8 avgust, ko sem zjutraj zakrvavela. Bila sem v 31 tednu nosečnosti. Napotnico od ginekologa sem imela že pripravljeno in z možem sva odhitela v porodnišnico, kjer sem dobila diagnozo placenta previa total. Takoj so me dali na oddelek in mi rekli, da moram popolnoma mirovati. Krvavitev se je pomirila, naredili so mi ctg in z malim je bilo vse vredu. Do večera je bilo vse mirno, dokler se res ni začela prava nočna mora. Spet sem zakrvavela. Ta krvavitev je bila res hudo močna. V parih minutah sem bila popolnoma krvava. V strahu sem že pomislila, da je to konec. Poklicala sem medicinsko sestro. Takoj so me dali na voziček in me odpeljali v porodno sobo. Dali so mi inekcijo za otrokova pljučka, vzeli kri, dali razne ifuzije in me celo prepikali. Pripravili so vse za carski rez. Podpisala sem že vse papirje in čakala me je najdaljša noč v mojem življenju. Kruto čakanje ali se bo krvavitev umirila, ali bo mali zdržal…ni je hujše groze. Sestre so me hodile gledat, me tolažile, solze so kar tekle in tekle….nisem zaspala niti za minutko.
Krvavitev se je na srečo ustavila in šla sem nazaj na oddelek. Vesela sem bila, da sem pridobila kak dan ali dva. V bolnici so dnevi res dolgi. Standardna rutina: ctg, zajtrk, vizita, počitek, kosilo, čakanje obiskov (zelo pomembno), večerja, vizita in spat….tako so minevali dnevi. Krvavitev je mirovala, bilo je upanje. Dokler se čez en teden stvar ni spet ponovila. Huda krvavitev, spet porodna soba in tokrat so me v porodni sobi zadržali 2 dni. 2 doooolga dneva in noči. Vse ženske, ki so kdaj rodile vejo kako neudobne so postelje v porodni sobi. Od bolečin sem že jokala, ker me je tako hudo vse bolelo. Vstati nisem smela nič, še na stranišče nisem smela it, počivati pa tudi nisem mogla, saj so ženske zraven rojevale in ni bilo mogoče spati. Bila sem odvisna od medicinskih sester v porodni sobi. Končno se je spet stvar toliko umirila, da so me dali nazaj v svojo sobo. Bila sem srečna, da sem pridobila še nekaj časa.
Doma so bili vsi v skrbeh za naju s sinom. Na veliko so potekale priprave na prihod najinega sončka. Moja mami je prala in likala pleničke in male oblekice, mož in drugi doma so se trudili urediti sobico za malega. Vse je kazalo, da se malemu resno mudi na svet. Meni so se dnevi v bolnišnici vlekli ko leta. Bila sem na postelji in čakala na obiske. To mi je v tistem trenutku največ pomenilo. Res me je dajalo hudo domotožje. K sreči sem imela cimro v sobi in sva se z njo vredu razumele. Tako sva si malo krajšale dneve. Toda prišel je čas, ko je šla roditi, jaz pa sem ostala sama. Po nekaj dneh sem dobila ebls (neko bolnišnično bakterijo). Že tako sem bila osamljena in me je dajalo domotožje potem so me dali pa še v izolacijsko sobo. Takrat sem se res zlomila. Zdravniki so mi dali možnost, da grem za vikend domov. Ker mi niso mogli garantirat , da bo z nama s sinom vse vredu, te možnosti nisem sprejela. Ko sem se končno spravila k sebi in se sprijaznila, da bom še dolgo tam, je prišel spet kruti dan.
Bila je nedelja 28 avg, ko sem spet hudo zakrvavela. Hitro so me peljali na ultrazvok in nato v porodno sobo. To je bila že 3 krvavitev in niso več upali čakati, da bi se to nadaljevalo in odločili so se za carski rez. Bila sem v 34 tednu nosečnosti. Še veliko prezgodaj je bilo , da bi malček prišel na svet. Ležala sem v porodni sobi, zdravniki so hodili okoli mene, spremljali krvavitev in upali, da se krvavitev umiri. Upali so, da bi z malim zdržala do ponedeljka, ker so mi dali možnost, da bi šla na nek poseg pred operacijo , kjer bi mi čez vene vstavili neke cevke, ki imajo na koncu taki balonček, ki bi ga lahko v primeru krvavitve uporabili, da bi ustavili krvavitev. Nedelja je bila tako hudo dolga, nisem dobila kaj dosti za jesti, ker niso vedeli kdaj bom morala na carski rez. Noč je bila še daljša, ker sem ponoči spet zakrvavela. K sreči ni bilo tako hudo in so se odločili, da še malo počakajo. Ne morem opisat vse te groze. Solze so tekle in čakala sem, kaj bo z nama. Minila je noč in zjutraj je bil mož že hitro pri meni. Zdravniki so se zbrali okoli mene. Okrog mene jih je bilo ene 5 in bila me je groza, kaj se zdaj dogaja. Prišli so se pogovorit z mano, kaj bi naredili glede novega postopka pred carskim rezom. Glede tistega postopka s cevkami – res ne vem kako se reče postopku, ker sem bila takrat čisto zmedena. Povedali so mi vse negativne stvari tega postopka in rekli , da niti nebi bilo potrebno iti čez ta postopek, saj se je krvavitev ustavila. Carski rez naj bi tako potekal normalno. Povedali so mi, da se bodo potrudili in rešili maternico.
No, to je bil pa še drugi del groze. Nisem pomislila na to, da lahko zgubim maternico in nihče me ni nato opozoril. Ko so mi vse povedali, so mi dali 5 minut, da se odločim ali grem na postopek s cevkami pred carskim rezom ali ne…kako lahko dajo tako pomembno odločitev ženski, ko je pod takim stresom, kot sem jaz takrat bila? Stali so okoli mene, jaz pa sem začela jeclat in so se iz vljudnosti umaknili, da bi sama premislila o tem. Nisem bila sposobna te odločitve. Klicala sem svojo teto, patronažno sestro. Z njeno pomočjo sem se odločila za navadni carski rez.
Končno je prišla ura, da me peljejo na carski rez. Mož mi je stal ob strani in čakal, da bo lahko videl najinega malega sineka. Tako se nama je 9.10 zjutraj rodil sin Matjaž težak 2530 g in velik 46 cm. Carski rez je potekal normalno, maternico so mi rešili. Rodil pa se je na moj rojstni dan. Tako sem dobila najlepše darilo za rojstni dan. Mož je sina na hitro videl, nato so ga morali odpeljati na intenzivni oddelek, ker je imel zaradi prezgodnjega rojstva dihalno stisko in je rabil kisik. Jaz sem sina prvič videla naslednji dan. Ko sem ga videla, sem zajokala. Bile so solze veselja in strahu. Bil je na raznih cevkah in aparaturah. Bolelo me je srce, da je komaj pogledal na svet in se že mora boriti za življenje. Po 1 tednu sem sina prvič lahko vzela v naročje in dobila k sebi v sobo. Imel je kup problemov, vendar sva bila končno skupaj. 13 septembra sva končno odšla domov. In po 1 mesecu in pol bolnice se je končno življenje lahko nadaljevalo.
Prvi meseci našega skupnega življenja so bile hudi, ker sva se borila z raznimi težavami, pregledi….Vendar je zdaj najin sin star 3 leta in pol. Shodil je pri 1 letu in je zelo živahen in priden fantek. Je najin največji sonček. Razveseljuje naju iz dneva v dan. Vredno se je bilo boriti zanj in vedno bo tako.
Marija
