Po dolgotrajnem “prizadevanju” sva decembra 2013 na testu končno zagledala tako željeni plusek.:) Nosečnost je sicer potekala ok, s tem, da sem komaj čakala, da se konča. Otekle noge, neprespane noči, zgaga, okornost in čuden apetit niso bili prav nič v primerjavi z mojim strahom, da bo z otročkom vse ok. Leta 2004 sem namreč v 33t rodila mrtvega sinka, zato si lahko mislite kako “čudovit” je bil čas nosečnosti.
Hvalabogu sem bila v tej nosečnosti pod stalnimi kontrolami ginekologov in ostalih, preventivno sem jemala tudi aspirin, zaradi možnosti ponovitve preeklampsije, ki je bila leta 2004 kriva za nesrečen razplet moje prve nosečnosti. Najin fantič bi moral priti konec avgusta, pa so se zdravniki-hvalabogu odločili, da ga malo pobezajo, da pride prej, saj se mi je nevarno povišal pritisk, ki je bil kriv za slabši dovod kisika in hrane v maternico, zato je bil deček menda nekoliko lahek za svojo gestacijsko starost.
12.8. 2014 me je moja ginekologinja po pregledu in meritvah pritiska napotila v porodnišnico. Krepko sem zakorakala v 37. teden nosečnosti, zato je rekla, da bi bilo fino, če bi mi porod kar sprožili.. Mislim, da sem se šele takrat zavedla, da me čaka najtežji in najlepši del nosečnosti. Odšla sem v porodnišnico, kjer so me nastanili v “čakalno sobo”.
Okoli 18h istega dne, sem dobila vaginaleto za mehčanje materničnega vratu. Sestro sem vprašala koliko časa ponavadi traja, da začnejo delovati, pa mi je rekla, da se naslednja dobi čez 12 ur in potem spet čez 12., da pa v povprečju prime šele tretja. Možu sem javila, da naj prosi za dopust naslednji dan, da sicer obstaja majhna verjetnost pa vendar, da rodim. Od začetka sva bila prepričana, da bo prisostvoval porodu.
Okoli 22h me je začelo čudno ščipat po trebuhu. Sestra na oddelku me je pomirila, da je to verjetno reakcija na vaginaleto. Ok, poskusila sem zaspat. Ni šlo. Bolečinam v trebuhu se je pridružila še driska in bruhanje. Hmm..? Okrog polnoči me je sestra priklopila na CTG, kjer je videla da se nič ne dogaja in me poslala nazaj v sobo spat. Ni šlo. Do 5h zjutraj sem hodila do wcja in nazaj.
Ob 5h zjutraj so me spet priklopili na CTG, nič se ni dogajalo. Ja, kako? Zdravnica me je pregledala (pregledi pred porodom so huronsko neprijetni!) in rekla, da sem odprta samo 1cm in da poroda še ne bo kmalu. Uf,bila sem mešanica med naveličanostjo, bolečinami in strahom. Samo, da bo mali ok.
Ob 8h zjutraj so me ponovno prišli iskat za na CTG. Pridem do mize, se uležem in pok! Odtekla mi je voda. Nenavaden občutek, kar lilo je iz mene in nič nisem mogla, da bi jo zaustavila. Sestri sem se opravičila, da sem jim zmočila tla in mizo, pa se je samo nasmejala in zamahnila z roko. Prišla je zdravnica da me ponovno pregleda. AAAA, odprti ste 7cm, rodili boste!! Kako, kdaj? Mimogrede so me preložili na posteljo in peljali v porodno sobo. Pri sebi nisem imela telefona, zato sem prosila osebje, če lahko pokličejo moža, da pride pomagat, takrat so me začeli popadki že pošteno napadat “Ni časa”, so rekli, “parkrat boste pritisnili pa bo otrok zunaj!” Ojej, kaj pa epiduralna? Dobila sem enak odgovor. 🙂
Bila sem noro prestrašena, bolečine so bile precej močne, na postelji sem se zvijala v vseh mogočih pozah. Ko sem prišla v porodno sobo, sta posijala dva sončka- obe babici, katerima sem še danes iz srca hvaležna za vse storjeno. V sobi je bila poleg porodničarja še zdravnica, ki bi opravila morebiten urgenten CR, saj so bili seznanjeni z mojo prvo nosečnostjo in koncem. Ko sem prispela v sobo sem pogledala na tisto zloveščo uro – 15 čez 8 je kazala. Nadaljnega poteka se ne spominjam najbolje, vem da sem bila precej glasna in babice noro umirjene in prijazne. Se mi zdi, da je bilo “delo” takoj pol lažje.
8:48 je bila ura ko je na svet prišel najin Matevž! Ko sem ga zaslišala jokat, sem sama začela spuščat nenavadne glasove, mešanico joka in smejanja, radosti, olajšanja, ganjenosti. Še danes težko opišem mešanico in intenzivnost takratnih čustev! Vse je ok, fant je zdrav, majhen (2615g) ampak ZDRAV! Ko so mi ga položili na prsi je takoj poiskal vir hrane, pravi dec! Babica mi je prijazno posodila telefon, da sem poklicala moža. ” Živjo lubi, kako si?” “Živjo, dobro, ravno kavo pijem s starši pa ti? Te kličem pa se ne javiš?” ” Iz porodne te kličem veš?” “Kaaaj? Ojej, iz porodne? Kako? A pridem, a bomo rodil, a dobiva danes najinga fantka??” “Kar pridi pogledat Matevžka, je že tu!” Takole nekako je zgledal najin pogovor. 🙂 V 20min je bil mož pri nama, v porodni sobi. Še enkrat jok, lupčkanje, stiskanje in zahvaljevanje vsem prisotnim, da je vse ok! Danes nama dneve in noči krajša najin desetmesečni mali čudež Matevž, najbolj zaželen otroček pod soncem! Moja porodna zgodba je bila kot akcijski film, ampak veste kaj? Takoj grem še enkrat rodit, medtem ko zobozdravniki pa tisto je pa povsem drugo poglavje. 🙂
Lili
