Moje življenje je hektično, kot najbrž od večine mam. Ves čas imam v ozadju glave polno stvari, ki bi jih rada naredila in ko mi jih uspe zrealizirati, njihovo mesto zavzamejo nove. Recimo ena izmed teh je sortiranje mojih nosečniških/poporodnih oblačil, ker imam polno omaro cunj, pa nosim tri kose, ker so vsi ostali stegnjeni, sprani, znošeni… Druga je, da že pol leta govorim, da rabim en konkreten šoping domačih oblačil – trenerk, majc, jopic… pa nimam niti časa, da bi šla v šoping. Vmes pa gre zima v pomlad in pomlad že skoraj v poletje.
Druga je pregled Timonovih starih oblačil na podstrešju, da ne kupujem novih Liamu. No, ta zadnji del delam vsakih nekaj mesecev in ko si že oddahnem, da je to narejeno, mine teh nekaj mesecev v sekundi in sem spet na začetku. Zdi se mi, kot da sem ravno uredila njuno omaro z zimskimi oblačili, pa moram zdaj vse menjati na poletne, ker je v tednu postalo vroče. Da ne omenjam, da imamo v stanovanju nekih 5 čudežnih predalov, kjer odlagam vse po spisku in mi gredo na živce vsakič, ko jih odprem. Se vsake toliko časa lotim sortiranja in moje pridno ohranjanje reda teh predalov traja nekaj mesecev, potem pa spet postanejo neurejeni. Imate tudi vi take čudežne predale?
Moji prijatelji in družina mi za rojstni dan vedno kupujejo stvari za v kuhinjo ali za kuhanje. Tukaj težko zgrešijo, saj sem kulinarični geek. Imam pa eno slabo lastnost in sicer, da se nikoli ne poglobim v aparate, ker si preprosto ne vzamem časa. To je prav tako ena izmed stvari, ki mi ostajajo. In potem vsake toliko časa začudeno buljim kaj dela moj dragi in ugotovim “magične nove” lastnosti hladilnika, pečice, pomivalnega stroja, itd. Po eni strani je zame to kot nova nagrada vsakič sproti, ko pogruntam kaj novega, po drugi strani se mi zdi škoda, da tega nisem uporabljala ves čas. Ravno ena taka stvar se mi je zgodila danes.
Že mesec dni delam na novi knjigi in kuham/testiram recepte cele dneve – nekje 6-7 jedi na dan in moja kuhinja je zmeda. Ogromno posode, pripomočkov in skledic se nabere v celem dnevu kuhanja. Priznam, da bi se mi zmešalo, če ne bi imela pomivalnega stroja in bi morala vse to pomivati na roke. Bognedaj, da bi po vsakem pranju morala čakati eno uro, da se posoda sama osuši, saj na kuhinjskih pultih vedno čaka že nova runda, ki se je nabrala v dobrih dveh urah kuhanja. Zadnjič se tako naglas pritožujem Kristijanu, da kako mi gre na živce, da moram vso posodo brisati, ko se opere, ker nimam časa čakati, da se v stroju osuši. In seveda me zadane kap, ko mi dragi pove, da on vsakič sproti (kadar pač daje prati) naštima program sušenja v pomivalcu. Jaz ga gledam kot tele v nova vrata in si mislim – kaj mu zdaj ni jasno, saj to ni pralno-sušilni stroj ampak pomivalni. Kmalu se počutim kot en bimbo, saj mi pokaže, da ima najin pomivalni stroj dodatno funkcijo sušenja in jo ob začetku pranja samo nastavim z enim gumbkom. Vsa posoda – tudi plastika, ki je vedno čisto mokra, ko odprem stroj se je tako posušila v nulo. Čisto suha vroča posoda je bila. Nisem mogla verjeti. Tako zelo nisem mogla verjeti, da o tem zdaj pišem objavo in pripenjam sebe s plastiko v rokah. 😀 In zdaj sama sebe “kregam” kako nisem naredila domače naloge, ko sem menjala pomivalni stroj, saj bi si prihranila ure brisanja mokre čiste posode. Joj pa šele zdajle na fotki vidim, da še prav piše ob robu – Perfect Dry 😀 (če koga zanima – pomivalni stroj je Boschev PerfectDry – več informacij o njem najdet tukaj)
Aja pa mimogrede, sem si kupila ta velike črne vreče za moja oblačila, ki gredo stran. Vsaj korak v pravo smer. Računam da bom poleti imela malce manj dela in najbrž moj projekt z oblačili zapeljem čez dober mesec oziroma dva. Kdo pozna kakšno organizacijo ali koga ki bi mu oblačila prišla prav? Niso ravno najlepša, ampak vseeno se mi jih zdi škoda vržti čisto stran.