Moja zgodba se začne, ko sem spoznala svojega bodočega partnerja in se noro zaljubila vanj. Problem je bil le, da je bil iz drugega konca Slovenije, toda v dobri veri, da bom tam dobila službo sem redno zaposlitev pustila in vsa zaljubljena odšla.
Kmalu po tem sem zanosila. Ko sem zagledala tisti plus, sem bila v nebesih. Vse je bilo super. Nosečnost je potekala normalno. Oh kako sem trdila, da ne bom nikoli rodila, tako zelo me je bilo strah poroda. Zato sem se odločila, da bom čim manj brala in tudi v materinsko šolo nisem šla.
Nekaj dni pred rokom sem rekla dragemu naj me pelje v porodnišnico. Tam so me pregledali in mi rekli naj grem kar nazaj domov. Čez dva dni, ko sva se vrnila, pa so me okregali zakaj nisem prej prišla, saj mi je voda odtekala lepo po kapljicah. No dobila sem antibiotike in ostala v porodnišnici. Celo soboto ponoči so me mučili popadki. Spala nisem praktično nič. CTG pa spet ni pokazal nič, in v nedeljo spet nič. Celo noč spet nisem nič spala, tako me je matralo. Komaj sem čakala, da bo konec in da dobim svojega sončka v naročje.
In že je bil ponedeljek. Vsi CTG-ji niso pokazali ničesar, zvečer pa sem šla namesto večerje rodit. Še prej je prišel dragi in sem mu rekla: »Ej, počakaj, grem sam na CTG no,« in na vaginalnem pregledu mi je voda končno odtekla. Zdravnica je rekla, da sem odprta že 8cm, in da pojdimo kar rodit. Svojih popadkov nisem imela nič, zato sem dobila umetne. Potem pa se mi je pridružil tudi dragi. Zvečer ob 18:30 sem šla v porodno sobo, ob 21:08 pa se je rodil Nik. 🙂 Slišala sem zdravnico, ki je rekla, da je vse O.K., samo malo zvite nogice ima, kar pa se da popravit. Videla sem, da je moj fantek zdrav in se odpravila spat. Zjutraj so ga pripeljali in dokler ga nisem previla sploh nisem vedela, da ima tako hudo zvite nogice (strokovno se temu reče ekvinovarus). Bilo mi je zelo hudo.
Dobila sva napotnico za Polikliniko v Ljubljani. Rekli so mi, da bodo tam vse uredili. Koliko enih ljudi je hodilo gledat najinega sončka, kot da je deveto čudo. Pristala sva sama v sobi. Po eni strani še dobro, ker je lahko dragi prihajal in odhajal kadar je hotel. Potem pa preden bi morali domov, je Nik dobil še zlatenico. Tako sva bila cel teden v porodnišnici.
En teden po rojstvu se je torej začela bitka, ki še vedno traja, čeprav bo sin star 4 leta. Vsak teden smo hodili v Ljubljano menjavati gipse. Ne znam opisati koliko je bilo joka. Vsak dan doma nisem mogla niti jesti, tako sem bila na tleh. Vendar sta me moj sonček in dejstvo, da bo lahko hodil, držala pokonci. Če ne bi imel vseh teh gipsov namreč ne bi nikoli hodil.
Skozi smo dali dve operaciji. Enkrat so mu preslabo dali gips gor in mu je padel dol. Ko sem ga previjala je tako jokal, da sem še jaz jokala zraven. Ja tako je bilo resnično, ne vem od kje sem jemala pogum, da sem se vsak dan znova zbudila in vse to dala ponovno skozi?
Zdaj lahko rečem da sem ponosna, da sem zdržala in zaradi tega brez dvoma močnejša. Prav tako sem ponovno noseča, sicer v upanju, da nam tokrat ne bi bilo treba skozi vse te tegobe.
Andreja
