Zaradi kolektivnega dopusta bodo vsa naročila oddana med 2.2.2023 in 8.2.2023, odposlana po 9.2.2023. Hvala za razumevanje.

Anina kuhinja

Anamarijina porodna zgodba

Anamarijina porodna zgodba

Rodila sem na petek, 31.10.2014 ob 13.12 v Ljubljani. Toda dogajati se je začelo že več kot teden prej, ko sem imela tudi rok poroda. Takrat moj mali Engjell še ni želel iz trebuščka. Minil je en dan, minil je en teden pa še vedno nič. Vsak dan sem si želela, da bi se že začelo in bi ga čimprej videla.

Na pregledu, 5 dni po roku, mi je ginekologinja rekla, da se bo počasi že moralo začeti. Mene pa je bilo tisti trenutek strah kaj se bo zgodilo, če moj sinček ne bo šel ven še en teden. Tako me je ginekologinja čez dva dni naročila v sprejemni ambulanti v ljubljanski porodnišnici, v primeru če moj mali Engjell takrat še vedno ne bo pripravljen. Dva dni sem bila silno vznemirjena kakšen izgleda Engjell, ki sem ga nosila pod srcem.

Morala sem spati v spalnici mojih staršev, saj me je tako močno bolel hrbet, da sem vse noči prespala na pol. Po dveh dneh sem odšla na pregled in kar dolgo čakala, da sem prišla na vrsto. Ko sem bila končno na vrsti, so me priklopili na CTG in niso zaznali nobenih popadkov. Potem me je pregledal še porodničar in rekel, da sem premalo odprta. Porodničar mi je naročil naj čez en dan ponovno pridem. Vsa žalostna sem odšla domov, kjer so me vsi spraševali: ,,Ana a še ni nič?’ jaz pa sem jim rekla, da še ni in da moram jutri ponovno priti na pregled, če se ne bo še nič zgodilo.

Zvečer so bili problemi enaki kot vedno in hrbtenica me je bolela za znoret. Babica mi je ponudila tableto, vendar je nisem hotela vzeti, saj nisem želela škoditi Engjellu. Rekla sem, da bom potrpela še toliko do poroda, saj mi ne manjka kaj dosti. Veliko sem se pogovarjala preko Facebooka in govorila s prijateljico o tem, kako lahko pospešiš porod. Prijateljica mi je odgovorila, da pospešijo porod z umetnimi popadki.

Naslednji dan sem ponovno odšla na pregled in spet so mi naredili CTG. Ponovno nisem imela nič popadkov. Dolgo sem čakala na pregled pri porodničarju in potem spet šla domov in čakala na pregled naslednji dan. Resnično sem bila sita čakanja in resnično me je vsak dan bolj bolela hrbtenica. Čeprav ni kaj dosti pomagalo, me je moj partner večkrat zmasiral.

Naslednje jutro smo s partnerjem in očetom odšli zelo pozno na pregled. Partner se je ves čas pritoževal, da cele noči ne spim dobro in da komaj čaka da bo tudi on spoznal najinega sina. Odšla sva okoli 12 ure in bila sem kar hitro na vrsti. Od vznemirjenja zjutraj nisem jedla praktično ničesar. Preklopili so me na CTG in bila sem zelo dolgo na CTGju, saj je moj mali Engjell polovico časa prespal in se ni nič pokazalo. Morala sem se pogovarjati z njim in potem sem ga le zbudila. CTG je bil premalo aktiven in zato sem morala ostati v porodnišnici.

Moj oče in partner sta me pustila v porodnišnici. Po pregledu sem se morala pogovoriti z babico, ki me je vprašala vse z zvezi z nosečnostjo. Pregledala je tudi mojo materinsko knjižico. Potem me je odpeljala na oddelek, kjer sem se morala nastaniti. Rekla mi je, da mi bodo naslednji dan sprožili porod z umetnimi popadki. Mene pa je bilo strah in sem ji rekla, da se bom drla, ko bom rojevala. Ona pa se mi je nasmejala in rekla, da še nobena ni nikoli kričala in da tudi jaz ne bom.

Na oddelku sem stanovala s cimro, ki je imela zelo slab dan. Ozračje je bilo polno negativne energije, zato sem prosila parterja, naj me obišče takoj, ko bo čas obiskov. Zelo sem se ga razveselila, tako kot se ga vedno. Ampak kaj, ko vse ure v njegovi bližini, tako hitro minejo in kmalu je moral odditi. Ko je odšel, sem odšla v sobo, kjer se je lahko gledalo televizijo ali bralo knjige. Tam sem gledala televizijo in kar naenkrat so me začeli zvijati blagi popadki. Cimra je šla po sestro in priklopili so me na CTG. Popadke sem imela na 7 min in po CTG-ju me je pregledal še porodničar, ki mi je naročil, da naj pokličem sestro, če se bodo popadki ponavljali. Tri ure sem čakala, da se odločijo, ali me bodo peljali v porodno sobo, potem pa sem obupala in pojedla večerjo, saj sem bila neznansko lačna. Nato mi je sestra prišla povedati, da imam naslednji dan zjutraj CTG, nato pa odideva v porodno sobo.

Od vznemirjenja sem spet slabo spala, in hrbtenica me je zelo bolela. Preden sem zaspala, so pripeljali še eno gospo, s katero sva se tudi malo pogovarjali. Nato pa sem poklicala še partnerja in mu zaželela lahko noč, mu povedala da ga ljubim in da bova jutri spoznala najinega sinčka. Midva sva ga poimenovala kar Figi oz. Igi. Kar naj bi bilo zaradi besede ‘ufrigi’, ki jo moj partner zelo rad uporablja.

Zjutraj sva se ponovno pogovarjala s partnerjem, ko so me priklopili na CTG. Partner si je zelo želel biti zraven a na koncu se je izteklo tako, da na žalost ni mogel biti zraven. Med celotnim procesom sta mi pisali tudi kolegica Aleksandra in mami, in mi zaželeli vso srečo pri porodu.

Popadkov spet ni bilo nič in čakala sem sestro, da me odpelje v porodno sobo. Ko me je prišla iskat, sem srečala tudi porodnico, ki naj bi imela carski rez in takrat sem si samo zaželela, da ga ne bi imela tudi jaz. Prišli sva do porodnih sob. Spet sem dolgo čakala, saj se je kar veliko babic zamenjalo. Ena mi je dala klistir in me dokončno pripravila na porod. Potem se je začelo čakanje, da je prišla prava babica in odšli sva v porodno sobo, ki  se mi je zdela največja in najboljša. Še danes se spomnim, da je bila svetlo zelene barve. Babici je bilo ime Zijada Zidar. Zelo me je spominjala na družinsko prijateljico in  sprva sem res mislila, da je ona. Pregledala me je in mi povedala, da sem resnično zelo malo odprta in da me bo tudi ona poskusila malo odpreti. Ko me je pregledala, sem jo vprašala, če lahko malo zaspim, saj sem bila zelo utrujena in iskreno povedano zelo lačna, saj nisem še nič jedla. Dovolila mi je, toda še prej so me priklopili na CTG, kjer še vedno nismo zaznali nobenega popadka.

Zaspala sem za par ur, ko so me zopet prišle pogledat babice in me zbudile. Zijada, glavna babica, me je pregledala in videla, da se nisem nič odprla in mi predrla mehur. Predor mehurja me je zelo bolel. Poskusila sem spet malo zaspati, ampak nisem mogla, ker so bile bolečine preproste premočne. Čez pol ure je babica ponovno prišla preveriti, če sem se kaj bolj odprla in malo sem se res, vendar je bilo premalo. Zato je poklicala sestre in mi predlagala epiduralno analgezijo, saj me je menda čakal dolg porod in bi se preveč matrala. Glavna babica mi je prinesla neko potrdilo, da sem ga podpisala. Na začetku sem vztrajala z naravnim porodom, vendar so me potem babice prepričale, da to žal ne bo možno in potem sem le podpisala. Spomnim se, da sem imela takrat tako močne popadke, da sem komaj držala svinčnik in tako sem namesto podpisa narisala kar zvezdico.

Nato je prišla babica in anesteziologinja, ki sta mi dali injekcijo v hrbet. Babico sem ves čas popadkov držala za roke, saj so bili le-ti tako močni. Kmalu po injekciji so se umirili in ni jih bilo več veliko. Infuzija mi je potem stekla do konca in še preden je stekla, bi morala dobiti drugo, vendar sem jaz med tem časom zaspala.

Čez dve uri me je Zijada zbudila in rekla, da je zdaj zadnji čas, da greva roditi. Dobila sem občutek, kot da me močno tišči na wc. Začela sem zelo močno potiskati in kar dolgo nisem popustila. Potem pa me je babica spodbudila naj še enkrat močn

o potisnem in potisnila sem še enkrat in glavica je bila zunaj.  Nato sem potisnila še Engjellovo malo ljubko telesce in rodila sem – uspelo mi je. Med rojevanjem so mi dovolili, da uporabljam telefon in pomagala mi je tudi prijateljica Aleksandra.

Moj fantek je bil težak 3.560 gramov in velik 53 centimetrov. Babica je rekla, da je pravi velik mali fantek. Ko sem ga zaslišala jokati, nisem mogla verjeti kako lepo joče in priznam, da sem se na prvi pogled zaljubila v mojega lepega sinčka. Kmalu po rojstvu sva se tudi podojila in čez čas sva zaspala skupaj. Mali Engjell je zaspal v mojem toplem naročju.

Vsi so mi čestitali za čudovitega otročička in vesela ter ponosna sem, da sem mama. Tri ure po porodu so naju odpeljali na oddelek, kjer sem obvestila partnerja, da je postal očka in da naju lahko obišče. Čez nekaj trenutkov se nama je pridružil in skupaj smo bili popolna družina. Engjell ima sedaj malo manj kot 4 mesece in vesela sem, da ga imam, čeprav je včasih malce naporen. 🙂

Moj sinček le nekaj ur po porodu.
Moj sinček le nekaj ur po porodu.

Komentarji

  1. Joj prav ganljiva porodna zgodba. Sploh prvič zato, ker je tu v zgodbi mamice mlado dekle. Ampak z vso svojo vztrajnostjo in poslušnostjo je le prijokal na svet njen čudoviti fantek in prav nič ne dvomim, da si se zaljubila vanj, saj sem se jaz tudi v svojo malo Manco, ki sem jo videla po carskem rezu na hodniku. Mladi družinici želim veliko uspehov in prelepih trenutkov z dojenčkom ;).

    Vaša Katja

Komentarja ni mogoče oddati.