Anina kuhinja

5 dni bruhanja pri malčku, invaginacija, infekcijska klinika in stresno/nenadno ukinjanje dojenja

5 dni bruhanja pri malčku, invaginacija, infekcijska klinika in stresno/nenadno ukinjanje dojenja

Nisem nameravala posvetiti celotne objave tej temi, dokler nisem iskala po spletu izkušnjo staršev, ki so že preživeli 5 dni bruhanja pri svojemu malčku in našla NIČ. Po mnenju spleta naj bi bruhanje pri otrocih minilo v nekaj urah ali dnevu. Celotna izkušnja brskanja mi je pustila grenak priokus, saj nisem vedela zakaj se potem nam bruhanje vleče že 5 dni.

Pa da začnem na začetku. Trebušno virozo je domov iz vrtca prinesel Timon, ki je začel bruhati v torek. Zaključil je ob 10h zvečer bruhal je cel dan. Ko sem si že oddahnila, da je za nami, je bruhati ob polnoči začel Liam. Liam ima zelo močen refluks in kadar je prehlajen in ima hujše napade kašlja velikokrat bruhne. Ampak nikoli še ni preboleval trebušne viroze. Njegova prva izkušnja z njo je dobesedno strašljiva. Po dveh dneh bruhanja je bil čas, da me je zagrabila panika in sva šla na infuzijo. Na poti je bruhal 4x v avtu in potem še 4x ko sva hodila do infekcijske. Tam se ni ustavilo in kljub temu da sva šla že v tretji dan bruhanja je bil ta dan še najhujši. Ponoči mi je od 10h do 7h bruhal 9x. 6x so sestre menjale posteljo in perilo, 3x mi je uspelo vse ujeti v ledvičko za bruhanje ali v plenico. Na koncu tako ali tako ni imel več veliko za bruhati in ga je revčka le še mučilo. Bruhal je samo še žolč.

Lahko povem da že tako prejšnje dni nisem spala nič, potem pa še ta noč, ko praktično nisem zatisnila očesa. Pol časa je bruhal, pol časa sva se čistila, pol časa pa so naju zbujali sosedje. Zares se nočem pritoževati in lahko pohvalim delo sester in zdravnikov, ampak preprosto ne razumem, zakaj so na infekcijski med sobami samo šipe. Kadarkoli kdo prižge luč, ti sredi noči sveti luč tudi v tvoji sobi, sliši se, kot sploh ne bi bilo ničesar vmes. Tako ti zbujaš druge in drugi tebe. Katastrofa. Namesto da bi otrok, ko končno lahko spi, spal, ga zbuja okolica.

Četrti dan ga pregleda zdravnica in ko mu tipa trebušček mali začne močno jokati in mi pove, da se po tolikem času bruhanja lahko razvije invaginacija (Invaginacija – patološki proces, v katerem je en del črevesa uveden v drugo, in povzroči obstrukcijo črevesja). Izgledala je zaskrbljena in iskreno mi je padlo srce v hlače. Nisem mogla verjeti, da bi iz ene trebušne viroze nastalo kaj resnega. Hvala bogu je mali kmalu kakal in se je trebušček sprostil. Vseeno mi je dala navodila na kaj vse moram biti pozorna v dneh ko greva domov, da se ne bi to slučajno naredilo. Prav groza me je, in molim da bo čimpreje bolje, ker še vedno ni čisto dobro. In danes je 6 dan.

Včeraj v nedeljo ko sva prišla domov je spet bruhal. Potem se je umirilo in je pojedel še celo 5 palčk, tri žličke prežganke in nekaj prekuhane vode. Potem je bilo do danes bolje. Dve uri nazaj je spet ampak zares čisto malo bruhal – in še to tri ure po obroku (kosu prepečenca), tako je večina hrane in vode že bila v organizmu. Potem pa je končno kakal, (če kaka potem ne more biti invaginacija – razen če je kakec krvav ali marmeladast) in spet sem se malo sprostila.

Po tem se mu je povečal apetit in je nekaj pojedel in zaenkrat izgleda dobre volje in je ok.

Po eni strani obtožujem sebe, ker sem hitela domov, mali pa še ni čisto ok. Ampak poln lonec sem že imela tiste sobe in dejstva da sem bila vsa pobruhana, pa se nisem imela kje zares umiti, saj sva imela v sobi le majhno otroško banjico. Pa še zadnji dan sem se od njega nalezla tudi sama in mi res ni bilo prijetno biti vsa narobe tam.

Vse dni sva se prav tako borila z dejstvom, da se ne sme veliko ali skoraj nič dojiti pri meni, zato ker še vedno očitno priteče preveč mleka naenkrat in mu je količina preveč zdražila želodček. Pa čez dan še nekako gre, čeprav je to zanj v dnevih slabega počutja največja tolažba. Ampak ponoči je bilo prav grozno, saj ni in ni razumel zakaj ne sme papati pri meni. Preprosto je premajhen in ko mu nisem pustila dojke in mu razlagala zakaj ne, je bil tako žalosten in je jokal tako močno. Njegov izraz mi je govoril da ima občutek kot da ga zavračam in ga ne maram. Potem sva našla kompromis, ki deluje in sicer ta, da se doji dokler ne preštejem do 5 ali 10. Potem pa je dovolj. Tako poje kvečjemu nekaj požirkov (katere štejem tudi sama). S tem načinom je šlo in po dojenju ni več bruhal. Mogoče kot ideja, če to bere kdo izmed vas, ki je v istem zosu.

Upam, da bo celotna situacija kmalu le zgodovina in da se nikoli ne ponovi. Vsekakor sem od tega tedna tako izčrpana, da sem si za teden dni ukinila telovadbo in vse aktivnosti in se le doma ukvarjam z malčkoma, ki sta ta teden doma zaradi zimskih počitnic.

Bom vesela vaših podobnih izkušenj v komentarjih – saj veste, za vse starše ki bodo to v prihodnosti brali. <3

Pa še najina slikica mojega malega dobrovoljčka, ki se kljub zelo težkim dnevom še vedno zna nasmejati. Joj kako so otročki trpežna bitjeca. <3 Kapo dol moj mali heroj <3

Komentarji

  1. Pozdravljena Ana, res grozna izkušnja je za vama, predvsem za malčka. Me je bilo kar malo groza, ko sem vse skupaj brala. Tudi sama imam doma malega dojenčka in po priporočilu nekaterih znancev, naj bi cepljenje proti rotavirusom močno zmanjšalo možnost, da se rotaviroze pojavijo v tako hudi obliki. Če ni skrivnost, lahko zaupaš ali sta malčka cepljena proti rotavirusom? Kakorkoli, želim čimprejšnje okrevanje, ti pa svoja sončka še naprej razvajaj z odlično hrano.

Komentarja ni mogoče oddati.