Moji najbližji vedo, kako zelo sem si želela otroka. Zato je bil dan, ko sem zagledala dve črtici na testu nosečnosti, eden najlepših v mojem življenju. Teh 9 mesecev se je meni osebno močno vleklo, saj sem komaj čakala, da spoznam to malo bitjece, ki je raslo pod mojim srcem.
Ves čas nosečnosti se mi je nekako zdelo, da bom rodila pred predvidenim datumom poroda. Devet dni prej sem bila naročena pri ginekologinji, ki mi je glede na ctg in ultrazvočni pregled dejala, da gotovo še ne bom rodila, saj je mali škratek še močno aktiven in ni znakov, ki bi kazali, da bi želel priti na svet.
Tisti dan ni nič kazalo, da se bo ponoči vse skupaj začelo. Tako sem se ponoči okoli 3.00 zbudila in začutila rahlo bolečino v predelu jajčnikov. Pomislila sem na to, da mogoče pa se bo vendarle začelo. In res se je bolečina ponovno pojavila čez nekaj minut. Na začetku na kakih 7 minut, nato pa vedno pogosteje. Vmes sem zbudila mojega dragega in ga nekako pripravila, da bova danes po mojih občutkih spoznala najin mali zaklad. Ker so bile bolečine znosne, sem mu svetovala naj še malo zaspi in da ga bom že zbudila, ko se bo potrebno pripraviti za porodnišnico. V tem času sem hodila gor in dol po stanovanju, predihavala popadke, ki se mi še niso zdeli tako boleči. Vmes sem se slišala tudi z mojo prijateljico babico s katero sva bili domenjeni, da bo z mano pri porodu, ker sem ji popolnoma zaupala. Vsa optimistična ji ob 6.00 rečem, da naj odide domov spat (bila je namreč ponoči v službi) in da jo bom poklicala, ko bo šlo zares. Ob 6.30 se začnejo popadki stopnjevati, močno me je že bolelo, zato fantu svetujem naj se čim hitreje pripravi, da odideva v porodnišnico. Približno ob 8.00 me sprejme babica in mi veselo pove, da sem odprta že 3 cm in da mi je že odtekla voda. Kdaj se je to zgodilo nisem vedela. Kmalu sem dobila še klistir, potem pa je že prišla moja prijateljica babica. Nekaj časa sem predihavala popadke stoje, potem pa sem odšla v posteljo in končno se mi je pridružil moj dragi. Okoli 9.30 sem bila odprta že 7 cm. Babica mi pove, da je sedaj zadnji čas, če želim prejeti epiduralno, saj potem ne bo več mogoče. V hudih bolečinah prikimam in se odločim zanjo. Moram reči, da me je že vse tako bolelo, da sploh nisem vedela, če mi je kaj pomagala. V tistem trenutku sem samo želela, da bo bolečin čim prej konec, v mislih pa sem si govorila, da sem z vsakim popadkom bližje temu, da spoznam moj zaklad. Kmalu sem bila popolnoma odprta, okoli 11.15 sem že lahko med popadkom pritiskala.
V vseh teh bolečinah si ne predstavljam, da ob meni ne bi bilo mojega fanta, ki me je neprestano bodril, mi dajal obkladke in poskušal v porodni sobi narediti sproščeno vzdušje. Moja draga prijateljica pa se mi je zdela kot angel v človeški podobi. Ne najdem besed kako hvaležna sem ji in kako pomembna bo za vedno ostala v mojem, našem življenju.
Potem pa je šlo zares. Okoli mene so se pripravili za porod, babica me vpraša v katerem položaju bi najraje oziroma najlažje rodila in takoj povem, da mi najbolj ustreza bočni položaj. Tako sem namreč predihavala popadke ves čas in tudi poskusila potiskati. Položaj na hrbtu mi nikakor ni ustrezal. Nato se mi je zazdelo, da slišim samo še babico, ki mi daje navodila, me bodri in fanta, ki me opogumlja. Vmes zberem moči in babico vprašam, če me bo potrebno prerezati, saj sem se tega na smrt bala. Pove mi, da ne kaže, da bo to potrebno in da bo naredila vse, da se temu izogne. Po parih potiskih je glavica zunaj, pobožam jo in zajokam od sreče, saj sem vedela, da bo kmalu pri meni. Potem še enkrat pritisnem in ob 11.45 zaslišim najlepši jok na svetu, kmalu pa zagledam najbolj čudovito bitje, najinega malega Jaka. Občutek, ko so mi položili najin mali čudež na prsi je težko opisati z besedami. Neskončna sreča, radost, ponos, veselje in še in še…Tisti trenutek smo obstajali samo jaz, moj fant in najin mali čudež. Gledala sva ga, jokala, se smejala in se čudila, da sva ustvarila tako lepo bitje. Čutila sem se izpopolnjeno.
Danes dober mesec in pol po porodu, ko pišem našo porodno zgodbo, gledam sinčka kako spi, tako lep, miren, spokojen, tako zelo moj in se zavem kako zelo sem srečna, da sem lahko njegova mamica.
Tako kot je napisal Tone Pavček:
Vsaka mama je prava mama,
dana za srečo in na veselje.
Prava. In ena sama.
Za vse življenje.
