Ojoj, ko se spomnim na Pariz, se spomnim na palačinke s kostanjevo kremo in čebulno juho, vaflje, makrone, bagete … uglavnem, postanem lačna. Iskreno, tako hudo je, da trenutno razmišljam, kaj bi zraven grickala, da bom sploh zdržala spisati to objavo do konca. Mhm, ja piškoti bodo vredu. 🙂 Že grickam, ok, gremo naprej. 🙂
Mislim da bi se zlagala, če bi rekla, da palačinke s kostanjevo kremo niso bile nekaj najboljšega kar sem jedla v Parizu. Najbrž sem jih prav zato jedla vsaj enkrat dnevno, saj so jih pripravljali na vsakem koraku. Všeč mi je bilo, ker so jih pekli pred tvojimi očmi na velikih segretih ploščah. Vse skupaj je izgledalo tako čarobno, dišeče in mamljivo. Naslednjič, ko obiščem Pariz, prepričam nekoga, da me nauči te fascinatne tehnike. Seveda se bom do takrat morala naučiti nekaj osnov francoščine, saj ti faloti nimajo pojma o angleškem jeziku. Sporazumevanje je tako na nivoju mahanja z rokami. 🙂
Najin dan v Parizu se je začel tako, da sva se za zajtrk odpravila do najine najljubše pekarne. Ta pekarna ali kar raj na zemlji, je bila tako noro privlačno zasuta z različno hrano, da bi se brez težav lahko za cel dan usedla vanjo in jedla. Vbistvu je bilo prav grozno, ker moj želodec ni dopuščal, da bi vse probala. Mislim da tretjina slik v najinem albumu vsebuje slike hrane iz te pekarne. Ja, priznam zaljubila sem se. Poglejte si sami in mi povejte kako je mogoče, da se ne bi.
Vaša Ana
