Moja nuhalna in dvojni hormonski test

S strahom in pričakovanjem na pozitivni razplet sem v 14. tednu dočakala nuhalni pregled pri ginekologinji Strah v Domžalah. Dragi je šel na pregled z mano. Preglede vedno opravljava skupaj, ker želi biti prisoten, toda pri tem pregledu mu niti ne bi dala izbire. Želela sem imeti njegovo podporo ne glede na to, kaj bo pokazal pregled. Hvala bogu je Kristijan zelo pozitivno naravnan. On pravi, dokler ne bo kaj zagotovo narobe, se ne bom sekiral. Sama vse dogodke razčlenjujem in se posledično utapljam v skrbeh še preden izvem vsa dejstva. To lastnost pri sebi sovražim, vendar si ne morem pomagati. Če mi že uspe čez dan odmisliti, pa ponoči sanjam o tem.

Končno sva dočakala pregled. Meni se je zdelo, kot da je minilo več tednov, ne le nekaj dni. Popolnoma sva bila očarana nad malim človečkom, ki se je vseh 20 minut pregledovanja prevračal, mahal… čisto nič ni bil pri miru. Tako kot Timon, ko je bil še v trebuščku. 🙂 Ginekologinja je namignila, da je mogoče spet fantek, ampak težko je reči z zagotovostjo.

Rezultati pa niso bili pretirano dobri. Moja skrb se je povečevala. Nuhalna svetlina je bila 2,4 cm, moje izračunane verjetnosti pa 1:1290. Sama nisem poznala teh številk in sanjalo se mi ni ali so te številke dobre ali ne. Na prvi uč, se mi je zdelo to dobro. To pomeni da bi bil le 1 otrok od 1290 otrok z Downovim sindromom. Toda zdravnica je rekla, da je pričakovala boljši rezultat za mojo starost in da mi sama priporoča nadaljnje teste. Iz nje sem vlekla čimbolj pozitiven odgovor, vendar ga nisem dobila. Ko sem jo vprašala, če lahko novičko o nosečnosti povem naprej, pa mi je rekla, da bi ona na mojem mestu še počakala. Njen predlog je bil NIFTY test za 600 eurov. To je neinvazivni test, ki preko krvi zelo zanesljivo pove, če je z otrokom vse vredu. V tistem momentu sem se odločila za dvojni hormonski test in rekla, da si vzamem dan, da razmislim glede NIFTY testa. Na žalost mi denar ne pada iz neba in 600 eurov ni ravno najmanjši znesek. Čeprav bi pri takšnih situacijah, za zagotovost, da je vse vredu, dala še več.

Torej po dveh pasivno-negativnih pregledih in zaskrbljenih izrazih sem bila zelo prestrašena. Nihče mi ni želel reči, da je vse vredu. Zakaj? Mi kdo kaj ni povedal? So to res tako slabi rezultati? Moj svet se je obrnil na glavo in v avtu se je ponovno podrl. Oblile so me solze. Klicala sem osebno ginekologinjo, da ji povem kako je šlo na pregledu. Povedala mi je, da je bila zaskrbljena, ker zadnjič na pregledu ni videla nosne kosti in zato me je poslala na ponoven pregled. Nosno kost je zdravnica Strahova dobro videla, in to me ni skrbelo. Ampak ginekologinja mi je glede na vse skupaj, njene občutke nad situacijo in moje jokanje v telefon, predlagala, naj, če le lahko, opravim NIFTY test, da bom do konca nosečnosti vsaj lahko spala.

Takoj po tem klicu me je ujela mami in ker se še nisem spravila k sebi, sem se zjokala še njej. Seveda sem starša čisto prestrašila in rekla sta naj ne gledam na denar, ampak naredim ta test in tako sem se naročila, da oddam kri takoj naslednji dan.

Moj dragi me je tolažil, da verjetnost 1:1290 res ni slaba in da imam več možnosti, da me zadane strela … njegov moto je ostajal enak. Sekiral se bom, ko bova zagotovo vedela, da je nekaj narobe.

Pred mano je bila noč brez spanca. Naslednji dan sem oddala kri za NIFTY test in izvedela, da bom rezultate izvedela čez priližno 8-10 dni. Medtem, ko naj bi za rezultate dvojnega hormonskega testa izvedela že naslednji dan. Tako bom vsaj videla v katero smer grem. Ali se bo verjetnost zmanjšala ali povečala.

Vedno sem bila prepričana, da vem kaj bi se odločila, če bi z otrokom bilo kaj narobe. Toda zdaj, ko razmišljam o tem, da bi končala to malo življenje, ki je v meni raslo 3 mesece in pol … nisem več tako prepričana. Vbistvu mi postane slabo, ko pomislim, da bi morala sprejeti takšno odločitev. Res slabo.

Odkar sem zanosila, sem to nosečnost jemala za samoumevno. Tako hitro sva zanosila, zame osebno malce prehitro in nisem prav zares cenila tega malega bitja v meni. No, zdaj ga. Zdaj zares ga in samo upam, da bo zdrav in ga bom lahko videla zrasti in odrasti. Moja čustva so čista zmeda in moji strahovi v višavah.

Ne vem ali je vse skupaj slučajno, ali pa je to posledica stresa, ampak za po vrhu vsega me je napadla še viroza in moje fizično počutje je grozno.

Hvala bogu se je ta teden groze začel obračati na bolje, ko sem prejela nazaj dvojne hormonske teste. Ti so izboljšali verjetnost na 1:3400. Priznam, da so me potolažili in da sem prvič v celem tednu spala bolje. Kljub temu počakam še NIFTY test, da vidim zagotovo, da je vse ok. Poleg tega NIFTY test še dokončno razkrije spol in priznam, da se veselim da izvem ali bo fantek ali punčka.

Vseeno sem se odločila, da v javnost podam novičko, ko bo vse tako kot je treba. Očitno bo to šele v 16. tednu.

Topel pozdravček in objemček vsem mamicam, ki so kdaj imele težave s svojimi zakladki.  <3

vaša Ana