Porod je bil končno za mano in kljub temu da sem še ob 3h zjutraj mislila, da me bo zmanjkalo od izčrpanosti, sem se ob zaključku vsega počutila, kot na poživilih. Res sem bila neizmerno vesela, da je vse skupaj mimo in da sva oba z Liamom zdrava.
V porodni sobi sva z dragim počakala do 7. ure zjutraj (rodila sem malce pred 4. uro zjutraj), ker je menda takšna politika. Občudovala sva najinega sinčka in od navdušenja sem v tistih 2-3 urah komaj kaj zadremala. Nato sem končno prišla v sobo in kljub temu, da je utrujenost prišla za mano, nikakor nisem uspela malce zaspati. Ko sem zakinkala, je vedno nekdo prišel v sobo ali s hrano, ali z dokumenti ali z namenom, da me pregleda… potem, ko je bila ura tri in je bil čas za obiske, so seveda prišli moji in moževi starši. Sicer sem vse prosila naj bodo hitri, ker še nisem nič spala in sem utrujena, ampak sem seveda razumela, da so želeli spoznati malega miška.
Nato pa je bila ura 5-6 popoldan in vsakič, ko sem šla na wc, se mi je pričelo vrteti. Čutila sem, da sem res utrujena in bolečine od krčenja maternice so bile noro močne. Pri Timonu niso bile niti pol tako močne kot tokrat. Zato sem zaprosila za protibolečinske tablete in dali so mi naklofen.
Od takrat pa je šlo le še navzdol. Na poti do umivalnika sem skoraj izgubila zavest. Občasno me je pričelo močno boleti pod prsnim košem. Bolečina mi je bila neznana in nisem si znala razložiti kaj me zares boli. Ker sem se slabo počutila, sem sestro prosila, naj me pospremi do tuša, da se bom umila pred spanjem. Tuš je bil na drugem koncu daljšega hodnika in sestri sem rekla, da bom že sama zmogla priti nazaj. Potem, ko se mi je dvakrat konkretno zvrtelo med umivanjem, sem na poti nazaj na hodniku popolnoma obtičala in se lovila, da nisem padla po tleh. Hvala bogu je mimo prišla sestra in po hitrem postopku so me spravili v posteljo.
