Včasih sem prav vesela, da imam blog, kjer občasno celi Sloveniji jamram o svojem življenju. Že vnaprej se vam opravičujem za moj izliv, ampak sem prepričana, da se bom po njem počutila bolje. Pa še vi, moji bralci, me ponavadi znate najbolj potolažiti – poleg mojega dragega seveda.
Danes bi moral biti popoln dan, saj je Liam dopolnil pol leta, pa je bil vse prej kot to. Dva dni nazaj sem se zbudila čisto prehlajena in s popolnoma vnetim očesom. Najbrž sem končno prišla na vrsto, saj pri nas ves čas krožijo raznorazne viroze. Da ne omenjam, da sem utrujena, da komaj stojim, saj se Liam že cel teden zbuja in se doji vsako uro + vsako noč je od 2-4h pokonci (sumim zobke).
Kakorkoli, po dveh dneh sem se nekako spravila k sebi. Danes sem namreč morala v nabavo po kup sestavin za delo in hitela sem kot strela, saj je Liama pazila moja stara mama. Nisem želela, da je predolgo sama z njim, saj je malček že zelo težek in ga težko nosi. Ko sem nabrala vse sestavine in prišibala na blagajno je tam sedela mlada, strašno simpatična gospodična — ampak prehlajena, da je komaj sedela na mestu. Vmes je brisala nos, konkretno “brehala” in najprej sem pomislila, da bom kar obrnila in pustila vso hrano tam. Nočem biti nesramna, ampak dejstvo, da imam doma dva majhna otroka in smo non stop bolni, potem pa je ta gospodična s svojimi rokami pretipala vse sadje, kruh, zelenjavo… in si vmes z golo roko brisala nos … ne vem, ali sem samo jaz taka, ampak sem dobila pike. Najbrž ne rabim povedati, da sem potem doma z razkuževalnimi robčki prebrisala vso embalažo in da imam prav grozen občutek jesti to zelenjavo in sadje. 🙁 Vse to razkuževanje mi je seveda vzelo ogromno časa, ki ga že tako nisem imela.
Po trgovini sem nameravala skočiti še v neko otroško trgovino in kupiti kakšno malenkost za mojega miška, pa sem potem zaradi vsega skupaj s prodajalko na to pozabila in sem se spomnila, ko sem bila že doma. Že tako imam slabo vest, ker sem pri Timonu vsak mesec do dopolnjenega prvega leta res toliko bolj “praznovala” in ga razvajala in res sem si želela vsaj malo praznovati Liamovih dopolnjenih 6. mesecev. Vsaj z neko malo igračko in mogoče majhno spečeno tortico – ki mi je prav tako ni uspelo narediti. 🙁
Da pa je koš poln, sem za povrhu vsega uro nazaj zgubila še živce in nadrla oba moja malčka. Prav grozna sem. 🙁 Liam se je tako zelo pokakal, da sva bila oba umazana in sem ga umivala skoraj pol ure, ker je bil pokakan prav povsoooood. Vmes je seveda Timon naredil štalo z njegovo narezano hruško v dnevni sobi in potem sem čistega Liama morala odložiti, da bi pospravila. Malček pa je želel takrat odspati svoje večerne pol ure in se je drl na ves glas. Med njegovim dretjem je imel dvesto vprašanj še Timon in počil mi je film. Evo … In zdaj se počutim grozno. Brez darila, tortice, z dretjem …
No, naj dodam, da sva z Liamom danes vstala že ob pol petih zjutraj in kljub temu, da sem se skoraj zjokala, ker sem bila tako zaspana, mi je jutro polepšal s svojimi najlepšimi nasmehi, ki človeka naravnost stopijo.
Včasih sem tako zmatrana, da mi gre kar na jok, ampak po drugi strani ne bi zamenjala mojega življenja za nič na svetu. Obožujem moja fantka, popolna sta, polepšata mi dan, ampak kljub temu me včasih res pripeljeta na konec z živci in ne morem si pomagati. Sem zato slaba mama? 🙁
Naj zaključim z lepo noto in pripnem slikice mojega pol letnega poljubčka od zjutraj – so neostre ampak prelepe <3
Oh, Ana!! Velikokrat preberem objave, preizkusim recepte.. Zdaj moram pa še kaj napisat. 🙂 Za svoja fanta najboljša mama, to naj ne gre nikoli iz glave. Sama sem tudi velikokrat na zelo tanki nitki (doma imam tri, od teh je ena dojenčica in en z zelo nadležnim dermatitisom), tudi glas mi je že ušel izpod nadzora.. Pa se vedno nekako poberem. Vse bo še dobro. Mama vedno zalepi stvari in jih postavi na svoje mesto. In ima supermoč. 😉 Eno krepčilno noč želim in nasmejano jutro!