Zaradi kolektivnega dopusta bodo vsa naročila oddana med 28.6. in 14.7. v dostavo predana 15.7.2024. Hvala za razumevanje.

Anina kuhinja

Kristijanova porodna zgodba – 2. del

Kristijanova porodna zgodba – 2. del

Čez nekaj časa je Ana prišla nazaj in rekla, da trenutno ni nobene proste postelje in da morava še nekaj časa počakati na hodniku. Svetovali pa so ji, naj čim več hodi, da bo porod tako hitreje stekel. In res. Ana je ves čas hodila. Ko je prišel popadek se je naslonila name in skupaj sva ga predihavala. Mogoče se sliši malce romantično, pa ni bilo. Bolečine so bile zdaj že kar močne.

Pojma nimam, koliko časa sva tako hodila sem in tja po hodniku, ko naju je sestra povabila v sobico, ki jo je od drugih ločevala le zavesa. Verjetno si vse ženske želijo roditi v zaprti sobi, kjer je več zasebnosti, kot pa v manjši sobici, ki poglede morebitnih mimoidočih ljudi in glasno predihavanje popadkov ločuje le zavesa. Ampak v tistem trenutku to ni bilo važno. Ana je bila osredotočena le na predihavanje popadkov, jaz pa sem bil osredotočen na to, da bo njej karseda udobno.

Kmalu je prišla Ano preverit še zdravnica, ki je ugotovila, da je Ana odprta že 7 cm. To je bilo dobro. Zelo dobro. Ura je bila nekaj čez poldne in iztis se je hitro bližal. Očitno je vsa tista hoja po hodniku pospešila odpiranje, česar se ja Ana dobro zavedala, zato tudi v postelji ni le ležala ampak je popadke aktivno predihavala v sede ali kleče. Zdaj so bile bolečine že kar hude.

Vprašal sem jo, če želi kakšno protibolečinsko sredstvo, pa je odločno zavrnila. V prevelike podrobnosti se v tej točki ne bom spuščal, saj bi se lahko komu, ki ob branju te napete zgodbe zraven še kaj malica, malce zataknilo.

Vsi ti popadki so Ano zelo izčrpali, zato je zdravnica svetovala, naj se zdaj med popadki uleže in čim bolj počiva. Bila je celo tako utrujena, da je bila nezmožna govoriti, oziroma je s tišino hranila še zadnje preostanke moči, zato sem njeno roko držal v moji, da mi je s stiskom roke nakazala, da se bliža nov popadek in sem se ji pomagal postaviti pokonci, da ga je lahko predihavala v sede. Nevede sem se zalotil, da vsak popadek, skupaj z njo, predihavam tudi jaz. Ne bom rekel, da me ni čisto nič bolelo, saj mi je Ana med vsakim popadkom svoje nohte zarila v zadnjo stran dlani, kar pa verjetno ni bilo niti približno tako boleče, kot njeni popadki. Zato ji nisem nič omenil, da mi bo z nohti kmalu predrla kožo.

Prišel je trenutek iztisa. Na žalost še ne Aninega. Skozi zaveso sva namreč slišala dekle iz sosednje sobe, ki je pričelo z iztisom. Bila je na epiduralni, pa je bilo potiskanje vseeno slišati zelo boleče. Ana se mi je kar zasmilila. Želel sem jo še enkrat vprašati, če je prepričana, da bi rada rodila naravno, pa sem že poznal odgovor, zato sem bil tiho. Med počivanjem in popadki sem jo spodbujal. Super ti gre. Še malo. Pogumna si. Ponosen sem nate. Si najmočnejša ženska, kar jih poznam. Še malo, pa ga bova spoznala, itd. Takrat nisem dobil nobenega odziva, zato nisem bil prepričan, če ji moje spodbujanje sploh odgovarja. Po porodu mi je zaupala, da jo je ravno to gnalo naprej.

Ker je bilo osebje zaposleno z dekletom v sosednji sobi, sva bila lep čas sama. Ana je bila zdaj že res zelo utrujena in je popadke začela predihavati v leže. Po kakšni uri je sestra svetovala, da se lahko uleže na bok in začne po svojih močeh potiskati, ko pride popadek. Ana je med popadki potiskala zelo močno, čeprav še nekaj minut nazaj od otrujenosti ni bila zmožna niti govoriti. Od takrat naprej sem prepričan, da sem poročen z najmočnejšo žensko na svetu. Sem že povedal, kako zelo sem bil ponosen nanjo?

Tudi tokrat sem se nehote zalotil, da podzavestno med popadki zadržujem dih in potiskam tudi jaz. Zdaj se mi to zdi smešno, takrat pa je bilo ključno, da potiskam tudi jaz, če želiva najinega sina varno spraviti na ta svet. Vsaj tako se mi je zdelo.

Čez približno deset minut pa me je prosila, naj grem po sestro, saj je bila prepričana, da že čuti glavico, kako potiska navzdol in skrbelo jo je, da bo Timon kar padel ven. Nekaj od tega je držalo. Glavica je res že potiskala navzdol, zato je sestra ostala pri nama in začela voditi Anino potiskanje. Super, prišel je čas za najin iztis.

Po nadaljnih desetih minutah je Timonova glava že gledala ven in Ana je uporabila še zadnje atome svoje moči, da je dokončala iztis. Ko je Timon padel ven v mlako tekočin sem se na smrt prestrašil. Ne zato, ker je bil popolnoma moder in naguban, kot bi bil ena velika posušena sliva, ampak zato, ker je bil za trenutek popolnoma negiben in tiho. Ta trenutek se mi je zdel dolg kot neskončnost, v resnici pa je verjetno trajal le del sekunde. Še zdaj, ko pomislim na to in imam ta prizor pred očmi, se mi zdi, kot da se je čas takrat malce ustavil. Einstein je imel prav.

Nato pa se je Timon le zajokal in se začel premikati. Uf, kakšno olajšanje. Ni mi jasno, kako so v tisti sobi lahko dovolili nekomu rezati čebulo, saj sem imel oči popolnoma solzne. Moj sinček … najin sinček … končno smo se spoznali. V tistem trenutku sem pomislil na vse trenutke, ki sem jih preživel v pogovoru s trebuhom, čutenju njegovih brc in vsakokratnem mirovanju, ko sem mu igral kitaro in pel pesmice. To so bile prav te nogice, ki sem jih zdaj gledal in jih bom kmalu imel priložnost požgečkati.

Timon je bil zdrava mala štručka z močnim glasom in nagubanim stasom. Ko ga je sestra tehtala in merila sem jaz vestno fotografiral, nisem se menil za kvaliteto fotografij, hotel sem le ujeti čim več trenutkov. Ko ga je zavila v štručko mi ga je izročila in ves strah, ki sem ga prej imel, glede tega ali bom sposoben držati svojega otroka, brez da bi mu glavica omahnila nazaj, se je izkazal za popolnoma odvečnega. Spomnim se, da je nekaj trenutkov po tem, ko sem ga dobil v naročje kihnil. Kakšen mali cvileč glasek. Še dobro, da imava vse to posneto na kameri. Ti trenutki so neprecenljivi in mi bodo za vedno ostali v spominu.

Končno smo bili družina.

 

Prvi del

Komentarji

  1. Draga Ana in Kristijan!

    Rada bi vama povedala, da ko sem prebrala oba dela Kristijanove občutja in doživetja, ki jih je doživljal ob tvojem porodu mi je šlo kar na jok. Vendar na jok sreče, da obstajajo se takšni moški kot je tvoj mož Kristijan, ki ti je tako lepo stal ob strani in to v trenutkih, ko si ga najbolje potrebovala. Kristijan vse pohvale na tvojo napisano zgodbo. P.s Brala se kot napeta kriminalka. Po prvem napisanem delu sem si rekla pa ne da me bo Ana pustila čakati na drugi petek in to se je zgodilo. 🙂 Želim vama, da se vsak dan znova zaljubljata drug v drugega in da se veliko pogovarjata in Timon bo imel zaradi tega najboljša starša na svetu.:-) Gabrijela

    1. Ooo Gabrijela, najlepša hvala za tako lepe besede. Sva sporočilo prebrala oba. Veliko nama pomeni. 🙂

      Se pa zavedam, da sem lahko zelo srečna, da imam takšnega moža. Kristijan je res nekaj posebnega. 🙂

      Objemček,
      Ana

  2. Ana in Kristijan!
    Oba zelo občudujem in lahko samo rečem ob vsem tem: “KAPO DOL”. Kapo dol Ana tebi za tako naporen in uspešen porod, tebi Krisijan pa, ker si moški, kot ga Ana potrebuje, ji pomagaš ob njenih težkih trnutkih, si z njo in jo bodriš ;). Upam resnično upam in si močno želim, da boste v življenju imeli veliko lepih skupnih trenutkov, predvsem pa ni za pozabiti: Življenje z družino je treba uživati vsak trenutek, saj je vsak trenutek dragocen in nezamenljiv ;).

    Vse dobro,

    Vaša Katja

Komentarja ni mogoče oddati.