“Zbudi me, ko bo šlo zares, rad bi še spal, ura je 5 zjutraj”, so bile moje prve besede najlepšega dne mojega življenja. Pa nič zato, bo vsaj smešna zgodba za vnučke. Že nekaj dni prej, se je Ana namreč vsako jutro zbujala s popadki, za katere sva kasneje izvedela, da so bili lažni in niti približno ne tako močni, kot pravi. Pa čeprav je Ana vedno zatrjevala, da se ji zdi, da gre pa zdaj zares.
In to jutro je šlo zares. Jaz sem zaspal nazaj, Ana pa je štopala popadke in me zbudila kakšno uro pozneje, ko je ugotovila, da so bili že na 5 minut.
“OK, očitno gre zares”, sem pomislil, še vedno napol v spancu. Spravila sva se iz postelje in se začela pripravljati za odhod v porodnišnico. Anino torbo sva imela že lep čas pripravljeno, za vsak slučaj, da v paniki ne bova česa pozabila. A tisto jutro panike ni bilo. Če odštejem Anine boleče popadke, je bilo vzdušje prav sproščeno. Pogovarjala sva se o tem, da bova kmalu končno spoznala najinega sinčka in se še na lastne oči prepričala ali je ginekologinja pravilno napovedala spol.
Ani je predvsem odleglo tudi, da se bodo njene nosečniške tegobe (ležanje le na enem boku, okorno premikanje, občasni lažni popadki in otrdevanje trebuha, radovednost, kako najin otrok izgleda, itd.) končno prenehale.
V roku pol ure, odkar je Ana v postelji popadke izmerila na 5 minut, so se popadki začeli pojavljati na 3 minute. Ani se je komaj uspelo urediti, ko sva se hitro odpravila v avto in se odpeljala proti kranjski porodnišnici.
Vprašal sem jo, če je kaj nervozna in mi je odgovorila, da ne. Rekla je, da je vesela, da je končno prišel dan, ko ga bova spoznala.
“Super, psihično se je očitno dobro pripravila”, sem si rekel in si oddahnil, da se ne bom rabil ukvarjati še z njeno živčnostjo, saj sem bil sam verjetno bolj živčen kot ona. Vedel sem, da je zelo malo možnosti, da bi šlo kaj narobe, kljub temu pa si nisem mogel pomagati, da ne bi pomislil na možnost, da se kaj nepričakovanega zgodi. Ampak ta dan ne. Moji ženi in mojemu otroku ne.
Moja prva in precej nevidna dolžnost je bila ta, da ju varno pripeljem do porodnišnice. Opravil sem jo z odliko! Sem bil kar ponosen nase, še bolj pa sem bil ponosen na ženo, ki je pogumno predihavala zdaj že očitno boleče popadke.
Ko sva prišla do porodnišnice, sem pozvonil na zvonec pri vhodu in povedal, da sva prišla rodit. Navdušen ženski glas na drugi strani nama je rekel, naj se parkirava in prideva notri, kjer bodo poskrbeli za naju.
Notri naju je vratarka napotila v čakalnico, kjer je po Ano kmalu prišla sestra in jo odpeljala na pregled in klistir. Ker je bila ura komaj nekaj čez 8 zjutraj, sem se odločil, da živčnost preženem s sestavljanjem zabavnega sms sporočila, s katerim sem najinim staršem in bližnjim sporočil, da je prišel T-Day. Sporočilce se je glasilo takole: “Ravnokar sva izvedela, da imajo v kranjski porodnišnici super akcijo! Zadnje dni hodijo tja po štručke, zato greva tudi midva po eno svežo, še toplo štručko.”
Na tem mestu naj pojasnim, da se je Timonov bratranec rodil en dan prej, zato sem napisal ta stavek, da zadnje dni vsi hodijo tja po štručke.
Seveda so v trenutku vsi odpisali nazaj in želeli, naj jih obvestim, ko bo vsega konec. Potem mi ni preostalo drugega, kot da čakam, razmišljam, kako bo vse potekalo, si grizem nohte, …
Super zapis! Komaj čakam nadaljevanje. 🙂