Prav sram me je ampak čez en mesec bo minilo ravno dve leti odkar sem bila nazadnje pri frizerju. Imela sem v mislih, da se grem ostrič pred porodom, pa mi nikakor ni zneslo, po porodu pa je bil obisk frizerja prav tako na zadnjem mestu.
Ta teden pa smo končno vsi zdravi, in moj narastek temnih las mi je že tedne govoril, da je čas za barvanje in tako sem danes snela dragega, da me pobarva – ja, zdi se mi, da je barvanje pri frizerjih čisto predrago in tudi nimam čas tam čakati najprej uro na vrsto, potem še uro, da barva prime in potem še slabo uro, da me frizerka ostriže, posuši … kje je še pot. Nekako ni kalkulacije z mojim dojenjem in tudi ne bi Liama pustila doma za toliko časa, če ni nujno in frizer pač ni nujen. Sploh pa me dragi barva že odkar sva na svojem, torej skoraj 4 leta in v barvanju las je mojster! 🙂 In poleg tega je občutek isti, saj ves čas barvanja klepeta kot frizerka. 😀 Pa je drugače bolj tihe sorte. Ne vem ali samo friziranje sprošča, da se ljudje razgovorijo ali kaj drugega? 🙂
Kakorkoli, moji lasje so bili že tako dolgi, da so me že pošteno ovirali in zadnje dva centimetra sta bila že dodobra poškodovana. Tako sem danes klicala mojo frizerko Majdo, h kateri hodim že več kot deset let in se čisto spontano z mokro, sveže pobarvano glavo oglasila pri njej. Priznam, da je klepet pasal in še bolj paše nova frizura, čeprav ni nič posebnega, le za nekaj centimetrov krajša je. 🙂 Počutim se, kot da sem čisto nova in občutek je res super, saj se večinoma čez dan počutim kot strašilo od cukanja, s pobruhanimi/polulanimi majicami in še kaj bi lahko dodala. 🙂
