Na okna stanovanja smo namontirali komarnike in si onemogočili, da uporabljamo polkna, ter se obsodili, da nas sonček zbudi že zelo zgodaj. Vsako jutro tako malčka vstaneta že okrog 6h – običajno spita nekje do 8 ure. Z željo, da ne zbujamo sosedov, saj sta navihančka rada tudi glasna, smo se odločili, da zajtrke pojemo kar na plaži. Zvečer tako pripravim dvojno kašico za Liama – eno za večerjo, eno za zajtrk. Timonu pripravim za sabo kakšno štručko, jogurt, skutko s sadjem … in gremo.
Spakirani smo hitro – nekje v pol ure, če sta pridna in imam srečo. 😀 Mamice, saj veste kako to gre, ane? 😉 Seveda smo na plaži prvi in plaža je ob takih urah večinoma bolj ali manj prazna. Kar pomeni, da se poleg čebljanja mojih fantov, dejansko sliši tudi morje in zvok ptičkov. 🙂 Ko še nisem imela otrok, sva z dragim hodila na morje samo s tem namenom, da sva se za več ur ulegla na plažo in poslušala zvok morja in zraven žulila knjige ali se pogovarjala. 🙂 Kje so že ti časi. Dandanes je tišina prava redkost ali pa znak lumparije v nastanku. 😉
No, zdaj pa izkoristim tiste jutranje urice, da vsaj v ozadju poslušam morje in zraven hranim dva malčka. Poleg tega so jutranje ure najboljše, saj imajo nežno sonce, mi pa se do desetih, ko sonce začne pripekati, že dodobra naplavamo. Potem je naš čas za odhod nazaj v stanovanje.
