Letošnje leto je bilo zares prvo, odkar je v moje življenje prijokal Timon, da smo zares praznovali Veliko noč. Sama imam na ta praznik zares lepe spomine. Pri nas doma je moja mami veliko dala na običaje, druženje, kuhanje za Veliko noč in z brati smo vsako leto pomagali pri peki potice – in pri mletju ogromne količine orehov, saj je naša mami vedno spekla trojno količino potice (nekaj jo je vedno šibalo v zamrzovalnik za posebne priložnosti). Seveda smo tekmovali kdo prej zmelje več orehov in čudno, da po vseh teh letih, ta mlinček še stoji, saj smo ga vsako leto tako zmatrali. 😉 Spomnim se kako smo skupaj trgali kruh za prato in barvali pirhe … Vedno smo imeli tradicionalni zajtrk, kjer smo tekmovali kdo lahko poje več hrena naenkrat in smo potem vsi sopihali, rdeči v obraz. 🙂 Zdaj, ko imam svojo družino pogrešam te dni z mojimi starši in bratoma in vsekakor bi želela ustvariti našo Velikonočno tradicijo. Prejšnje leto je bila Velika noč pri nas bolj tako – Timon še ni zares bil preveč zainteresiran, Liam pa je še pridno brcal v trebuščku.
No, letos je bilo prvič, ko sem tudi pri nas zares začutila tisto vznemirjenje, ki ga prinese peka potice, priprava prate, barvanje pirhov in naša nova tradicija – iskanje čokoladnih jajčk po stanovanju – ki jih je seveda skril Velikonočni zajček. 😉 Saj bi jih skrivali in iskali zunaj, pa je bilo vreme bolj kislo. Najprej mi nihče ni želel pomagati pri pripravi potice, ko pa sem začela mazati čokolado na testo, so bili vsi okrog mene. 😉 Da ne omenjam kako luštno je bilo drobiti kruh z vsemi fanti (Liam ga je bolj jedel kot drobil, pa vseeno). 😀 Pa vznemirjenja ob barvanju jajčk, leplenja nalepk na jajčka in še večjega navdušenja ob odkrivanju čokoladnih jajčk. 🙂 Vsekakor se zelo veselim naslednjega leta, ko bo tudi Liam lahko vsaj malo več sodeloval.
Kako pa ste praznike preživeli vi?
