Zaradi kolektivnega dopusta bodo vsa naročila oddana med 28.6. in 14.7. v dostavo predana 15.7.2024. Hvala za razumevanje.

Anina kuhinja

Porodna zgodba moje bralke

Z možem sva sončno zimsko soboto preživela aktivno okoli Blejskega jezera. Bila sem v začetku 33. tedna nosečnosti. Doma sem imela veliko že pripravljenega za dojenčka (ker so te priprave takoooo luštne in sem se jim komaj upirala), do roka poroda v marcu pa sem imela še več kot dovolj časa in o porodu še nisem preveč razmišljala. Vedela sem, da imam v trebuhu malega pobalina, tako da so bile doma oblačila pripravljena predvsem v modri barvi.

Naslednji dan popoldan me med gledanjem televizije nekaj špikne… in čez pol ure spet… Ker prej nisem imela nobenih težav in takega špikanja nisem bila navajena, sem ga pripisovala mogoče preveč aktivno preživetemu sobotnemu dnevu. V noči na ponedeljek se krči pojavijo okoli 5. ure zjutraj, popolnoma neredno, sem si pa kljub temu pisala razmike med »popadki« (ker nisem sploh vedela, da gre za popadke). Dopoldan sem imela UZ kontrolo rasti in lege (ker je bil otroček za gestacijsko starost nekoliko manjši in v 33. tednu še vedno obrnjen z ritko naprej), krče omenim osebni ginekologinji, ki me bolj natančno pregleda in doda, da gre za lažne popadke in kar brez panike, ker je maternični vrat še čisto zaprt in primerne debeline. In se tako odpravim domov, počivat… Ja pa ja de =)

Bolj kot je šla ura proti večeru, močnejši so bili popadki, vendar še vedno neredni. Mož mi prigovarja, naj pokličem v porodnišnico in opišem stanje. Babica na drugi strani telefonske linije pove, da lažni popadki ne bolijo (jaz pa sem jih morala doma že kar malo predihavat) in naj se pridem pokazat. In tako sva malo po 21. uri z možem krenila proti porodnišnici, kjer se je na CTG-ju izkazalo, da gre za (a bejž) prave popadke. Bila sem hospitalizirana in takoj dobila obliž za zaustavljanje popadkov ter injekcijo za razvoj otrokov pljuč. Popadki so se v noči na torek uspešno zaustavili, v torek dopoldan sem imela še en UZ, ki je pokazal 3cm popolnoma zaprtega materničnega vratu. Ginekolog na pregledu je dejal, da glede na stanje pričakuje, da gre za lažen preplah in bom donosila. Na popoldanskih obiskih se z možem in mojimi starši hecamo, da bom doma samo še počivala, mož pa bo opravljal gospodinjska opravila, dolgi sprehodi okoli Blejskega jezera pa odpadejo. Pred večerjo se poslovimo in možu stisnem poljub in rečem, da se vidiva naslednji dan popoldan v času obiskov. Kaj res?

Zvečer malo pred polnočjo popadki kljub obližu za zaustavljanje popadkov postanejo močnejši. Grem do dežurne sestre na oddelku, ki me nekoliko ošabno napoti nazaj v sobo, češ, kaj težim s popadki, saj mi jih vendar zaustavljajo. Tri ure sem se premetavala po postelji, hodila po hodniku, nakar okoli 2:30 zakrvavim in KONČNO dosežem, da me sestra pospremi v pritličje v porodni blok. Tam se izkaže, da sem popolnoma odprta, plodovi ovoji se čutijo na otip. In panika, ker je bil plod na UZ po velikosti ocenjen le na 31t, jaz sem bila v 33. Ampak mali še vedno z ritko naprej, česar sem se bala. Takoj se v porodnem bloku zbere dežurno osebje (anestezisti, pediatrinja, porodničarji- ne vem, kje se je skrivalo tako številčno osebje) z namenom dogovora, kaj naj storijo. Kličejo v Ljubljano kjer dežurna ginekologinja prepove urgentni prevoz v Ljubljano, saj so se bali, da bi rodila v rešilcu. Tako ostanem v Kranju in kličem moža malo po tretji uri zjutraj naj se obleče in hitro pride k meni, ker rojevam. V tistem šoku sploh ni mogel nič povedat. Pokličem tudi mami in v solzah povem, da sem v porodni sobi s popadki, odprta 10 cm… Tedaj sem se zavedla položaja, v katerem sem bila- vztrajali so namreč na vaginalnem porodu v medenični vstavi. Na srečo sem imela super babico, ki me je mirila in tolažila, kmalu je prišel tudi mož in mi pomagal med predihavanjem popadkov ter me bodril. Ker sem imela slab izvid krvi, ki je nakazoval okužbo, nisem smela prejeti nobenih protibolečinskih sredstev in je šlo »na živo« (in res je, da bolečino popadkov potem hitro pozabiš). Ker se plod ni spustil po kanalu (zastoj poroda v 2. fazi) so se okoli 6:30 odločili za carski res. Porodničar prinese papirje in pokaže, kje naj podpišem, nekaj na hitro nakracam in istočasno sprašujem babico, koliko časa še do CR, ker nisem zmogla več. Ne vem, če sem se sploh poslovila od moža, ko so me odpeljali v operacijsko sobo. Tam se z anestezistko dogovorimo za splošno anestezijo (komaj, ker je ona vztrajala na spinalni, jaz pa nisem človek, ki bi lahko bedel med operacijo in sem hotela splošno) in poslušam očitke, kako egoistično mislim samo nase in nič na otroka. Okoli sebe vidim polno ljudi v zelenih oblekah, inštumentarka mi nekaj prijazno pripoveduje, prederejo mi mehur in slišim še hecanje zdravnikov, da nimam nikjer več nobenega trebuščka… potem pa zaspim…

»Lubi, lubi, zbudi se, MAMICA si postala…« , slišim nekje v ozadju in poskušam odpreti oči. Bil je mož, ki me je na intenzivnem oddelku zbujal iz narkoze. Ko se le zavem in ga zagledam, vsega veselega, ker je dobil najlepši naziv na svet- ATI. Takoj vprašam, če je res fantek in je z njim vse v redu. Pozitivno pritrdi in doda, da bi morala slišati našega J, kako je jokal. Ker je bil nedonošenček, so ga po dveh urah (jaz ga v tem času nisem videla) prepeljali v ljubljansko porodnišnico na EINT. Pred transportom so mi ga pripeljali pokazat v inkubatorju, kjer sem lahko videla le njegov desni bok, desno rokico in nogico… In čez nekaj minut slišala sireno, s katerim je naš korenjak hitel proti Ljubljani.

Tri dni sem še ostala v kranjski porodnišnici nato pa smo se dogovorili, da me premestijo v ljubljansko porodnišnico, da bom lahko ob sinu. Tiste tri dni je mož v dopoldanskem času hodil na obiske k sinu v Ljubljano, popoldan pa k meni. Jaz sem vsak dan klicala sestre na oddelek intezivne nege in spraševala, kako gre našemu junaku.

Starši so me peljali v Ljubljano, vsa sem bila nestrpna, da ga bom končno videla, lahko pobožala, pestovala… Naj povem, da tiste tri dni do premestitve, nisem imela občutka, da sem MAMA in nekako odsotno sprejemaš vse čestitke in rojstvu. Kako naj odgovorim na vprašanja v smislu »In kako se sedaj počutiš kot mamica?« če pa otroka nisem mogla pobožat in ga z objemom pozdravit na tem svetu. In končno pridemo v sobo na EINT, kjer je ležal J. Sestra P mi na prijazno razloži postopek dezinfekcije in osnovnih navodil ravnanja in obnašanja na oddelku. Ko vidim prozorno posteljico, na kateri je z barvami za steklo narisana lunica in prilepljen listek z imenom našega korenjaka… Oči zameglijo solze… Trenutek, ki ga tako težko čakaš, da lahko pobožaš to bitje, ki se mu je 7 tednov prezgodaj mudilo iz varnega zavetja trebuha… In ko sestra vpraša, če želim pestovati… Bolj kot vse drugo! Pozabila sem na »klanfe« na rezu, naenkrat me nič več ni nič bolelo, samo da sem pestovala našega 46cm velikega in 2250g težkega borca. Popoldan se nama je pridružil tudi ati in vsi trije smo uživali v privajanju na novo družinsko vlogo. V dneh kasneje izvem, da se je porod kljub CR dobro končal, saj je imel mali okoli vratu zategnjeni popkovino in v primeru vztrajanja na vaginalnem porodu je vprašanje, kako bi se vse skupaj končalo.

S sinom sva na EINT ostala 14 dni, v tem času spoznala številne druge mamice in njihove junake in junakinje, predvsem pa sem se ob pomoči in prijaznosti medicinskega osebja učila nege in rokovanja z nedonošenčkom. Dan po kulturnem prazniku sva bila premeščena na oddelek, kjer sva ostala še 6 dni. Potem pa končno valentinovo 2014, dan, ko sva s sinom po 23. dneh zapustila prostore porodnišnice (jaz sem bila še 2 dni dlje hospitalizirana) in prišla domov. Preprosto SREČNA!

T