Anina kuhinja

Natašina porodna zgodba

No, pa naj še jaz delim svojo porodno zgodbo z vami.
Ob besedi porod, sem vedno pomislila na naraven porod. Želela sem čisto naraven porod, brez protibolečinskih sredstev. V 28t pa je sledil manjši šok- ginekologinja mi pove, da je dete v medenični vstavi in da je bilo na vseh uz pregledih v tej legi : “gospa, pripravite se na carski rez”.. Takoj jo povprašam kakšne so možnosti za naravni porod, kaj lahko storim, da bi se dete obrnilo. Po dolgem pogovoru se odpravim domov, in premlevam vse informacije.
Bliža se novo leto, vsi se veselimo praznikov, midva pa veselo odštevama dneve do marca, ko bi se naj rodilo najino dete. Nekaj minut čez polnoč, 1.janurja, začutim bolečine v trebuhu. Te bolečine so se pojavile ko sem hotela vstat. Odpravim se spat, ker bolečina vseeno ni bila huda. Zjutraj je bolečina še komaj prisotna. Oddahnem si. 3. januarja grem na reden pregled. Ginekologinja opravi uz, in ugotovi, da imamo zastoj v rasti, ki pa ni tako kritičen. Kot vedno, se tudi tokrat nisem preveč obremenjevala s tem, saj uz meritve niso nikoli točne.
Od zadnjega pregleda mine en teden. Ko se zbudim, čutim otrdevanje trebuha in krče v jajčniku. Dobro, telo se pripravlja na porod (bila sem v 31t). Pozno popoldne pa že nekaj časa nisem zaznala nobenega giba otroka. Odločim se, da grem v porodnišnico na ctg. Po opravljenem ctg, sledi še uz, saj je ctg bil slab. “Gospa, prenočili boste pri nas, v porodni sobi”..Šok.. Kmalu zatem začutim brce-brce olajšanja. Celo noč je dete brcalo. Olajšana zjutraj ginekologinji povem, da čutim dete. “Super. Zdaj vam naredimo ctg, nato dobite zajtrk, potem pa vas selimo na oddelek, kjer vas bomo čez vikend opazovali”-seveda se z vsem strinjam, saj gre za moje dete. Čez cca 15min pa se vse spremeni. Babica pokliče ginekologinjo, češ da je ctg kritičen. Nastane panika. Pokličejo rešilca, ki bi me odpeljal v UKC MB, na urgenten carski rez. Šokirana vprašam ginekologinjo če mislijo resno. Saj smo komaj v 31t, in imamo zastoj v rasti. Ne znam opisat, kakšni občutki so bili takrat.

Ko prispemo v UKC MB, sledi ctg. Po 6 urah ctg-ja, se odločijo da me premestijo na oddelek. Povejo mi, da stanje ni rožnato, vendar ni tako kritično, da bi morali takoj zaključit nosečnost. Po nekaj tednih bolnišničnega življenja, stanje mojega otroka niha. Ginekologe najbolj bega zastoj v rasti. Lahko je kje popkovina ovita, lahko da posteljica odmira in še zadnja možnost- lahko pa da ima dete Davnov sindrom. Šokirano obmolknem.. Naše dete ni preneslo sond uz, in je vedno umikalo obraz pred sondami, tako da na uz niso mogli videt nosne kosti. Po uz meritvah, bi naj bile okončine krajše-češ še en morebiten pokazatelj DS. Tako se v 34t odločim za amniocintezo. Priznam, grozna izkušnja, in dvomim da bom še kdaj pristala na to.. Vendar je nisem mogla odklonit, ker sem morala izvedet kaj se dogaja. Po mučnih 5 dneh čakanja na izvide, ti le prispejo. Ginekolog se vsede k meni na posteljo : “gospa, izvidi so tu.”. S cmokom v grlu in solznimi očmi čakam, da izvem.. “Gospa, izvidi so negativni”.
Planem v grozen jok, jok olajšanja. Ginekolog me objame, reče da se naj umirim in počivam, da “najhujši scenarij” je izključen. JEEEEEEEEEEEEEEEEJ
Začne se 36t. Ctg-ji spet začnejo “pešat”, zato se odločijo da bodo nosečnost ta teden zaključili. No, že naslednji dan so ctgji še slabši, zato se odločijo da drugo jutro opravijo cr. Tisto noč sem spala res dobro, počutila sem se pomirjeno. Komaj sem čakala, da vidim moje dete, da vidim,če je z njim/njo vse ok.
Tako, dan D je tu. Odločim se za spinalno anestezijo, in te odločitve nikakor ne obžalujem. Anesteziologinja mi pove, da še malo in bo dete zunaj. In res, takoj ko so dete vzeli s trebuha, še na popkovini, mi ga pokažejo- ja, fantka imamo  Med nosečnostjo nisma želela izvedet spola. Res je bil malo majnši- tehtal je slaba 2 kg, velik pa je bil malo čez 40cm, vendar je bil zdrav. Preventivno mora v inkubator. Po 2 dneh ga že zapusti, saj je bil pravi mali borec. 3 dan pa je bil čaroben- zjutraj ga pripeljejo k meni v sobo. Sledijo solze sreče, ure cartanja, naenkrat sem neverjetno pomirjena. Šele takrat sem se dobro zavedela da je to moj otrok. Moj Han.

Tako se je naša nosečnost končala srečno in zdravo 🙂