Spomnim se, ko sem rodila Timona in si sploh nisem predstavljala, da bom kdaj lahko koga imela tako rada, kot imam njega. Potem pa sem spet zanosila in celotno nosečnost sem se spraševala, če bom lahko imela Liama tako rada kot Timona.
Poleg tega me je bilo izjemno strah in me še vedno je, da bi med njima delala razlike. Seveda ne vidim, da bi jih kdaj delala namerno, ampak včasih se zavem, da bi kakšno dejanje lahko izgledalo, kot da imam katerega od sinčkov raje. Kar sploh ni res. Toda končno vidim, kako težko je biti ves čas enak do vseh otrok. Mogoče po vseh letih končno gledam na vlogo staršev drugače kot sem prej in mogoče sem bila včasih tudi sama prestroga do mojih staršev, kar se tiče te tematike. Zares težko je biti ves čas enak do vseh otrok, ker so si večinoma popolnoma različni. Moja fanta sta kot dan in noč. Timon je bolj občutljiv in potrebuje več pozornosti, medtem, ko je Liam ves čas nasmejan in čisto na izi. In obožujem Timonovo nežno občutljivo naravo, kakor tudi obožujem Liamovo nasmejano navihano naravo – če ima vse to sploh smisel. Zdi se mi, da je ta tematika o razlikah povsod malce problematična in zares upam, da bom sama, kar se le da, uspešno izpeljala svojo nalogo – torej poskusila biti enaka do obeh. Da ne zatavam predaleč.
Timon je bil zame vedno popolni fantek. Saj vem, že samo zato ker je moj, pa vseeno. Kljub njegovim momentom, ko je lumpast, je zares dober po srcu in njegov karakter je tako nežen. Toda, ko je na svet prišel Liam (pa že nekaj mesecev v trebuščku) se je moja ljubezen popolnoma naravno razdelila na tri dele. Ja, en enakovreden del moje ljubezni si lasti Kristijan in zame je na istem nivoju ljubezni kot moja otroka. In nobenega od mojih treh fantov nimam najraje, vse imam rada popolnoma z isto močjo in prepričana sem, da če bi imela še 5 otrok, bi se moja ljubezen le delila naprej. Veliko mojih prijateljic partnerje postavi pod svoje otroke in ne obsojam, ljubezen do otrok je res nekaj posebnega, ampak če imaš v življenju to srečo, da najdeš nekoga res posebnega, je ta ljubezen ravno toliko močna in posebna, kot tista do otrok.
Ko se zdaj spomnim za nazaj, se mi zdi smešno, da sem tolikokrat razmišljala o tej tematiki in vem, da večina nosečk, ki pričakujejo drugega dojenčka razmišlja podobno. No, sama vam lahko zagotovim, da smo mame res posebne in ne glede na število otrok in kakšnih pravih lumpkastih primerov, se naša ljubezen deli popolnoma brez truda.
