Zavedam se, da sem trenutno pod večjim vplivom raznih hormonov zaradi moje druge nosečnosti in si mogoče določene stavke vzamem bolj k srcu kot običajno. Kakorkoli, ne morem si pomagati, da ne bi svoje frustracije, ki se v meni nabira že kakšen mesec, spravila ven. Običajno o takšnih zadevah ne pišem, ampak sklepam, da nisem edina mama, ki se včasih tako počuti in prepričana sem, da se bo ob branju marsikatera v mojih besedah našla. Tako sem se odločila, da spravim vse iz sebe in mogoče se bom potem končno bolje počutila.
Sama sem mnenja, da se tuje vzgoje ne kritizira, ker imamo vsi pod svojim pragom dovolj za pomesti. Sploh pa vem, da vsak starš naredi vse, kar se le da, za svojega otroka in se potrudi ter presodi po najboljših močeh. Tako sem mnenja, da je odločitve staršev glede njihovih otrok treba spoštovati, saj je že brez obsojanja dovolj težko biti starš. Že brez obsojanja, vsi večkrat podvomimo v svoje odločitve. Mnenja sem, da je odločitve kje bo spal otrok, kako ga vzgajati, koliko časa ga dojiti, … treba sprejemati skupaj z partnerjem. In v kolikor se oba starša strinjata in sta s skupnimi odločitvami zadovoljna, je to vse kar je pomembno. Zagotovo so za ta in še mnoga druga področja deljena mnenja in prav je tako. Kako bi bilo, če bi bili vsi enaki in vsi razmišljali enako. Vendar kljub temu to ne pomeni, da prav vsak s svojim načinom dela narobe. Ljudje smo si različni in tako so različne tudi naše vzgoje, saj jih prilagajamo našim karakterjem, družinskem okolju, našemu otročku, …
Sama sem z dragim vsako odločitev sprejela po dolgi debati in s tehtnimi argumenti. Ali menim, da so moje odločitve boljše od odločitev drugih? Ne, vsekakor ne, ampak zanje sva se odločila skupaj z možem in nama se zdijo najboljše za najino družino. Ali kdaj obsojam drugačne odločitve drugih? Ne, ker spoštujem, da smo si različni in iskreno se niti nimam časa ukvarjati s tem kako se s takimi vprašanji soočajo drugi, niti si ne želim kakorkoli vtikati, ker to ni moje mesto.
Želim samo sporočiti, da preden obsojate, pomislite, kako bi se vi počutili na tistem mestu. Sploh, če je ta oseba povrhu še nosečka, ki je že brez komentarjev utrujena od življenskega vrveža in polna begajočih hormonov.
Svet bi bil veliko lepši, če bi bili drug do drugega bolj prijazni, si včasih raje kaj lepega povedali, podali kakšno pohvalo, kot pa si neprestano gledali pod prste.
Evo, spravila ven. Želim vam vse lepo in preden grem, prav vsem, ki ste starši podelim pohvalo: super ste in vaša predanost in ljubezen do vaših otrok je vredna več kot vse ostalo.
Lahko noč,
vaša Ana
