Anina kuhinja

Nočno odvajanje pleničk, hlačne plenice in strah pred temo

Nočno odvajanje pleničk, hlačne plenice in strah pred temo

Prišli smo do stopnje ko bomo počasi črtali pleničke pri Timonu. Ko je bil star dve leti, sem poleti nameravala začeti z odvajanjem od pleničk, pa sem bila v zadnjem mesecu nosečnosti z Liamom in potem smo bili štirje in moje plane sem prestavila za nedoločen čas. Kmalu sem ugotovila, da je najslabše kar lahko narediš, da siliš otroka v nek korak, če sam še ni pripravljen/dozorel. Mnenja sem, da pri dveh letih otrok še ni dovolj vešč s sporazumevanjem in razumevanjem druge osebe, da bi spretno lahko naredil ta velik prestop iz pleničk na školjko. Ni mi žal, da sva s Timonom leto počakala in pričela z odvajanjem ko je bil star 3 leta. V enem dnevu sva bila zmenjena, pripravljena in samo eno nezgodo sva imela, ko je pozabil in zmagali smo. Naše odvajanje je bilo tako spretno in hitro, da bi ga komaj lahko zabeležila v koledar. Tako tudi z Liamom ne bom hitela in nameravam ubrati isto pot.

Isti način sem povzela pri nočnem odvajanju. Čez dan je seveda brez pleničke in pridno pove, oziroma večinoma zdaj na wc hodi kar sam, na kar sem sploh ponosna. Ponoči pa je seveda druga zgodba in ker ne želim da imam večkrat tedensko pranje posteljnine, imava še vedno čez noč hlačne pleničke, ki so zihr varianta da ni nesreč. Nosiva Pampers hlačne pleničke, ki so edine ki na njegovi občutljivi koži ne puščajo atopijskih izpuščajev. Z vsemi drugimi smo vedno imeli izpuščaje in pikice. Modelček hlačnih plenic je tako fino narejen, da je občutek kot da so klasične hlačke in jih le potegneš dol in gor. Kljub varovalki plenic, mi malček skoraj vedno tudi ponoči pove in šibava lulat. Sem pa ravno zadnjič debatirala z dragim na to temo in zanima me kdaj pride čas, ko je otrok toliko star, da tudi ponoči sam odide na stranišče in te ne zbuja.

Naš Timon se izjemno boji teme – mislim da ima to po meni. Tudi sama imam noro domišljijo in me je bilo vedno strah teme. Tako ga ne obsojam in ga deloma razumem. Ni malo večerov, ko prižgem luči in greva po sobi, ter gledava da so vse te namišljene pošasti v njegovi glavi, le omare, oblačila, svečke… Bognedaj da mi ob uspavanju pere stroj, ki se ga vsake nekaj časa malo sliši – potem ves čas poslušam – “Mami, nekaj je zaropotalo – kaj je to. A je pošast?”. Čakam, da to obdobje mine, ampak zaenkrat nič ne izgleda da bo. Vseeno pa nimam želje da še leta vstajam ponoči in hodim z njim na wc.

V ta namen sem imela idejo, da bi na hodnik in v kopalnico namontirala bolj močne nočne lučke, da bi mu svetile pot. Ideja je še v povojih, pa vseeno me zanima kako ste ta prehod naredili vi, sploh z bolj teme boječimi otročki? Mogoče pa v komentar pride kakšna dobra ideja, nasvet. Saj veste, starši smo zakladnice znanja in največ kar lahko naredimo je, da ga delimo drug z drugim.

Komentarji

  1. Ana, super varianta so led lucke, ki jih pritrdis pod rob postelje, delujejo pa ne senzor, vsakič ko otrok vstane se lučke prižgejo… Sama sicer tega še nisem sprobala, ker je mali še premajhen..sem pa videla idejo in razmišljam da bi jih namestila na najino posteljo, za moje nočno vstajanje…dobijo se pa menda na aliexpres ☺️ pa veliko suhih noči vam želim

Komentarja ni mogoče oddati.