Anina kuhinja

Moje telo, moje odločitve

Moje telo, moje odločitve

Uf, nisem si mislila, da bom zares pisala o tem. Priznam, da so stvari, ki so samo moje ali samo naše in jih ne delim z vami. To je najbrž ena teh. Včasih se z objavami približam kakšni moji zasebni temi in to je večinoma takrat, kadar začutim, da lahko s tem kako spremenim kakšen pogled, dosežem kaj dobrega ali preprosto delim izkušnjo, če se mogoče kdo v njej najde.

Tokrat se dotikam ene zelo intimne teme, s katero se bo zagotovo lahko poistovetila marsikatera mamica. O njej pišem zato, ker sem enkrat na Instagram storiju napisala, da razmišljam, da bi šla na dvig prsi in dobila vsaj 100 sporočil na to temo od žensk, ki so se odločile za ta poseg in od žensk, ki si želijo, pa si ne upajo, zato so me prosile, naj delim izkušnjo, če se odločim. Torej, ta blog zapis je za njih. Če komu ni všeč ali misli, da je ta tema preveč zanj, predlagam da bloga preprosto ne prebere.

Tako, pa dajmo. Odločila sem se, da grem na poseg dviga prsi. Moja oba fanta sem drugega za drugim dojila več let in na mojih prsih je ostalo ogromno kože, saj so bile prsi med dojenjem 3 številke večje, kot so sedaj, ko ne dojim več. In svoje telo sem brez premisleka dala svojima otrokoma. Ni mi žal niti za sekundo, da sem dojila toliko časa, saj menim, da sem jima s tem dala najboljšo popotnico za zdravo telo in ponosna sem, da sem to obdobje speljala tako, kot sem si ga želela.

Vseeno sem stara dobrih 30 let in zadnja štiri leta veliko časa namenim treningom in zdravemu telesu. Prvič v življenju ima moje telo mišice, ki sem jih v 4 letih zgradila z vztrajnostjo, predanostjo in preprosto švicem. In iskreno, moje prsi me motijo. Vem, da je to le brezvezen vizual in da so v življenju druge stvari, ki so bistveno bolj pomembne. Pa vseeno, se želim dobro počutiti v svoji koži. In ni me sram priznati. Želim jih popraviti in jih bom. Nimam želje po vsadkih, čeprav niti za sekundo ne obsojam žensk, ki se odločijo zanje. To pač ni zame. Sama si želim le dvig in dati stran odvečno kožo. Priznam, da sem se spogledovala z opcijo, kjer prenesejo maščobo, saj bodo moje prsi po dvigu kar majhne, ampak na žalost pri meni ni dovolj maščobe za tak prenos. Te je potrebno kar veliko.

Več let sem razmišljala o posegu, pa sem odlašala. Nekako me je strah kakršnegakoli posega, ki ni nujno obvezen, sploh če je zraven vključena še splošna anestezija. Vseeno sem se odločila, da grem vsaj na posvet, pa da vidim, če me bodo prepričali. Odločila sem se za posvet pri doktorju Božikovu, saj sem zanj od punc slišala, da je najboljši za prsi. Spomnim se, kako sem mu direktno rekla, da imam občutek, kako je tole brezveze, ampak da sem vseeno iz firbca prišla na posvet. Da dvomim, da bo na koncu z brazgotinami lepše zgledalo kot zdaj in da sem mogoče popolnoma brezveze prišla. 5 minut kasneje sem se naročila na operacijo. 😀 Njegova demonstracija višine ene prsi z lepilnim trakom je bila zelo prepričljiva, saj je bila dvignjena dojka toliko boljša kot tista nepolepljena in že njegova samozavest, da bo to stokrat lepše izgledalo kot zdaj, me je takoj prepričala. Resda z dvigom prsi pride kar nekaj brazgotin. Ampak te bodo, tako kot marsikatera strija na mojem telesu, s časom zbledele.

Svojo pristno izkušnjo bom tudi po operaciji delila z vami. Če vas karkoli v zvezi s temo zanima, mi pišite in se potrudim z odgovorom. Seveda pa bom vesela tudi deljenih izkušenj vseh mamic, ki so se za to že odločile. Prepričana sem, da bo kateri mamici, ki se še odloča vaša deljena izkušnja prišla prav.

In brez obsojanja. Vsak se za svoje telo odloča sam in neprimerni, negativni komentarji bodo izbrisani in ignorirani. 😉

Več o samem posegu pa si lahko preberete tukaj.

Komentarji

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.