Neprecenljivi prvi koraki

Še predobro se spomnim prvih Timonovih korakov in zares je neverjetno videti izraze ponosa/presenečenja na obrazu malčka, ko mu končno uspe.

Liam se je že lep čas postavljal na noge in tudi brez opore se je postavil in stal pokončno kar lep čas. Korake pa sva čakala. Pa ne zares neučakano, saj sem mnenja, da vsak otrok naredi ta velik preskok, ko je nanj pripravljen. Po drugi strani to zame pomeni tudi velik čustveni preskok, saj se s koraki poslavlja prelepo obdobje puzanja in ponavadi je to okrog dopolnjenega enega leta, ko svojemu dojenčku počasi ne moreš več reči dojenček, saj postane bistveno večji in bistveno samostojnejši – kar je za vsako mamo prelepo ponosno obdobje, pa tudi težko in čustveno. Sama sem črpala vse momente odkar se je Liam rodil, saj vem, da je možnost, da bo to moj zadnji otrok in prvo leto je naporno, ampak tako neprecenljivo lepo in zanimivo. Odkrivanje sveta skozi sveže, iskrene in nedolžne očmi je nekaj najlepšega in najbolj vzburljivega kar obstaja. Vsi njegovi prvi so prvi istočasno tudi zame, saj jih z njim doživljam ponovno. Še dober teden, pa bo star eno leto in kljub mojemu “ustavljanju časa”, je šlo tako prehitro. Prav zares prehitro. Priznam, da mi gre kar na jok, ko vidim kako hitro je minil čas mojih malih dojenčkov. Sem ponosna kot strela, pa vseeno bi kljub neprespanim nočem in utrujenosti še stokrat šla čez vse. Popolna sta – v vsakem pogledu. Ok, ustavljam se, preden se zjokam pred računalnikom in zatavam predaleč.

Liamove prve korake sva ujela oba z dragim in šok ter presenečenje na njegovem obrazu, ko mu je uspelo, je zasidrano v moji glavi. Tako čaroben trenutek ponosa iz vseh strani. Zdaj pridno koraka že dva tedna in vsak dan mu gre bolje. Naredi tudi do 5-6 zaporednih korakov in tako ponosno koraka, da mi zaigra srce. Še malo, pa bo tekel za svojim bratcem in bom lovila oba. :)

liam

Print Friendly
Ni še komentarjev.

Dodaj odgovor

Rešite enačbo (required)