Moji komentarji na Anino FB objavo v zvezi z alergijo

Nisem konfliktna oseba. Sploh ne. Ampak zaradi nekaterih nesramnih komentarjev v današnji Anini FB objavi enostavno ne morem biti tiho. Upam, da bodo predvsem ti ljudje prebrali mojo objavo.

Naj najprej pojasnim, da je objavo Ana objavila med tem, ko sta otroka spala in sva se pogovarjala o tem, da bi objavo objavila z namenom ozaveščanja lastnikov psov, da bi bili včasih malce pozorni, saj je veliko otrok, ki so na kužke hudo alergični (v mislih imam otroška igrala …). Ne gre se tukaj za oglede in odzive, kot nekateri trdijo, to je bil eden in edini razlog za objavo.

Sem velik ljubitelj psov, odraščal sem s kraško in nemško ovčarko. Z Ano se zavedava, da je pes za večino ljudi družinski član in nič manj pogrešljiv kot otrok.

Ko je Ana zanosila s Timonom, sva se veliko pogovarjala, kako lepo bo, ko bova imela otroka in komaj sva čakala, da najino družinico obogativa še s kakšnim kužkom manjše pasme. Po najinem mnenju namreč pes v družino prinese ljubezen in veselje, in kar je tudi pomembno, otroka nauči veliko drugih veščin – skrbi za žival, odgovornosti za živo bitje, otrok je ob sprehodih ali igranju s psom fizično bolj aktiven, in še nešteto drugih stvari.

Ker smo takrat pri hiši imeli mačko, ki se je psov zelo bala, sva rekla, da bomo psa kupili, ko mačke ne bo več. Tako se je Timon, že preden je shodil, igral z mucko, jo božal in vlekel za rep (seveda jih je ob tem vedno slišal). Presenetljivo se je mačka pustila “otroško mučiti”, čeprav si nobenemu drugemu otroku ni upala približati. Očitno je bila bolj boječe sorte ali pa je kdaj imela kakšno slabo izkušnjo. Timona pa je imela vidno rada, saj je praktično takoj, ko ga je videla, prišla k njemu.

Nekje pri 8. mesecih so se Timonu na sklepih začeli pojavljati večji srbeči izpuščaji, zaradi katerih nismo nič spali in Timon je bil ves čas slabo razpoložen in jokav. Tako sva ga pri enem letu starosti peljala na alergološko kliniko na Golnik, kjer so mu vzeli kri in testirali za najpogostejše alergije. Že kožni testi so takrat pokazali alergijo na pršico in mačjo dlako, kar so krvni testi le potrdili. Tako, da lahko že po tem odstavku utihnete vsi, ki trdite, oz. ste mišljenja, da otroke preveč zavijava v vato in je zaradi tega Timon dobil alergije. Še enkrat si preberite prejšnji odstavek, ki govori o stiku Timona z našo mucko.

Vse ostalo je bilo na testu negativno. Tudi hrana ni bila problematična. Še dobro, drugače ne vem, kako bi Ana lahko preizkusila vse recepte v knjigah in priročnikih.

Alergologinja nam je predpisala vrsto zdravil, s katerim sva mu stanje lajšala (od naravnih mastnih krem za zaščito in nego kože – voda v eucerolu, kortikosteroidnih krem – elocom, pa do antihistaminikov, od katerih smo preizkusili praktično vse, najbolj pa mu je odgovarjal fenistil. Clarintin mu ni pomagal ne takrat in mu ne pomaga zdaj.

Zaščititi sva morala tudi okolico v kateri Timon živi. Za mačjo alergijo sva poskrbela tako, da smo mačko dali ven iz hiše, pazila pa sva tudi, da Timon z njo ne pride več v stik. Takrat se nama je trgalo srce, saj sta z mačko ustvarila nekakšno prijateljstvo in Timon je velikokrat jokal, ker si jo je tako zelo želel pocukati za rep, pa mu nisva pustila.

Kar se pršice tiče, sva odstranila vse zavese in preproge, jogije in posteljnino sva oblekla v antialergijske preobleke (mimogrede, samo zaščita za posteljo naju je stala nekaj sto evrov), kavč sva dala preobleči v antialergijski material (strošek slabih 1.000 evrov, saj je to nek dražji, bolj kvaliteten material), stanovanje pa sva začela temeljito čistiti vsaj enkrat na teden. Tudi tukaj lahko za vse, ki ste podporniki teorije o tem, da se otroku alergija ne more razviti, če ga izpostavljaš alergenu, povem, da sva pred tem stanovanje čistila (s tem mislim na brisanje prahu, sesanje, menjavo posteljnine in brisač ter pomivanje po tleh) ene dvakrat na mesec. Po vseh standardih stanovanje pred tem ni bilo tako čisto, kot je od takrat.

Celo prostore, kamor je Timon hodil v varstvo sva na lastne stroške kolikor toliko uredila, da se je lahko tam brez skrbi igral.
Seveda sva razmišljala, da bi ga vzela iz varstva vendar zaradi najinih polnih urnikov to ni bilo mogoče. Razmišljala sva tudi o tem, da bi ga v varstvo dala drugam ampak enostavno nisva imela srca, saj ima tam dobre prijatelje, poleg tega pa je vzgojiteljica zelo prijazna in že na daleč se vidi, da ima to malo skupinico petih otrok zares rada.

Tudi obiske k nam in drugam smo omejili na minimum. Pri Aninih starših, ki imajo veliko tekstila, poleg tega pa še notranjega mačka smo bili tisto leto le parkrat. In še to vedno zunaj na terasi. S tem, da sva potem Timona cel teden spravljala v red zaradi reakcij. Sta bila pač onadva večkrat pri nas.

Seveda so nama vsi starši govorili, da je otroka treba izpostavljati in ne zavijati v vato, tudi sama pa takrat še nisva imela toliko znanja s tega področja, da sva razmišljala, da imajo verjetno prav. Ampak vsakič, ko sva otroku pustila, da poboža mačko ali pride v stik s kakšno površino, za katero sva vedela, da je sporna iz vidika pršic, nama je bilo kaj kmalu zelo žal.

Šokirano opažam, da izgleda obstajajo starši, ki ne dajo tako zelo veliko na otrokovo slabo počutje (delno tako sklepam tudi iz komentarjev pri Anini objavi, sploh iz komentarjev vzgojiteljice, (ne bom je imenoval) nad katerimi sem bil odkrito povedano hkrati zgrožen in hkrati jezen. Če da vzgojiteljica tako malo na otrokovo zdravstveno stanje, potem naj se zamisli, če je prav, da dela z otroci. Če bi bilo v moji moči, bi poskrbel, na nikdar več ne dela z otroci, navsezadnje lahko zaradi svojega mišljenja povzroči veliko škodo kakšnemu alergičnemu otroku).

 

Nešteto noči sva prejokala skupaj z otrokom. Predvsem takrat, ko še ni razumel, zakaj ga vse tako srbi in je pol noči presedel na postelji, se jokal in najine roke prijemal ter si jih polagal na prizadeta območja, saj je hotel, da ga tudi midva praskava in mu s tem lajšava trplenje.

V tej točki se bom malce ustavil in poudaril, da se z Ano klub neprijetni alergiji zavedava, da bi bilo lahko naše življenje veliko slabše in sva hvaležna, da je kljub alergijam Timon zdrav in živahen otrok. Ne predstavljam si, kako hudo je staršem, ki imajo otroke, ki so huje bolni ali pa so zaradi takšnega ali drugačnega razloga umrli. Le čudim se jim lahko, da so takšne stvari sposobni preživeti, bolečina tako ali tako nikoli ne izgine. Alergija je le smotana, neprijetna ampak na srečo malokrat življensko ogrožajoča.

No, pa da ne bom preveč zašel …

Z  Ano sva se odločila, da bova preizkusila vse, da bova otroku olajšala trpljenje ob večjih izbruhih izpuščajev, zato sva poskusila tudi z alternativno medicino. Na žalost so bile vse alternativne metode zdravljenja neuspešne. Dobivala sva veliko komenatrjev v stilu, da smo očitno ravno tisti procent, ko na nas to ne vpliva.

Spomladi 2016 pa je Timon utrpel večji izbruh, pri katerem je hudo otekel v obraz. Seveda sva se na smrt prestrašila in ga takoj odpeljala na injekcijo antihistaminika in kortikosteroidni sirup. Izključili smo možnost reakcije na oreščke ali čebelji pik, zato sva začela sumiti, da je Timon razvil alergijo na trave ali pelode. Posumila sva tudi na manjši predel plesni, ki se je nabiral na fasadi pod streho, zato smo dali celotno hišo zaščititi in prebeliti. Ja, vem, hiša ni dobro izolirana. Ta problem bomo reševali kdaj drugič. Ker se je reakcija potem še dvakrat ponovila sva bila prepričana, da spore, oz. plesen na fasadi ni bila vzrok za prvi napad. Tisto poletje je še dvakrat otekel v obraz.

Za vsak slučaj smo alergijske teste seveda ponovili. Tokrat smo, poleg najpogostejših alergij, vključili še trave in pelode. Ko sva dobila rezultate krvnih testov sva bila osupla. Trave in pelodi so bili negativni, alergija na mačka se mu je poslabšala, razvil pa je še hudo alergijo na pse. V trenutku nama je postalo vse jasno – hodil je v zasebno varstvo, kjer imajo psa, okoli nas imajo večinoma vsi sosedje pse, zato smo jih dnevno božali. V obraz je očitno otekel takrat, ko se je alergena nabralo na kupu preveč in je telo odreagiralo. Spet grdo gledam tiste, ki pravijo, da sva otroka premalo izpostavljala.

Super, zdaj se bomo morali popolnoma izogibati še psom. Tudi za mačko ni bilo več druge rešitve, kot da jo damo nekomu drugemu. Javila se je prijazna družina iz iste vasi, za kar pa se je seveda izkazalo, da ni idealno, saj je maček kmalu prišel nazaj, zato smo ga oddali dlje.

Ker pa je bil pri ponovitvenih testih Timon pod vplivom antihistaminikov, saj smo teste delali praktično takoj po tem, ko sva ga peljala na injekcijo, smo se z alergologinjo dogovorili, da bomo naslednje leto (torej letos) pred začetkom pomladi teste ponovili.

Letos je bil del februarja zelo topel in smo bili večkrat zunaj, in že so se začele prve reakcije. Ko pa se je začelo toplo vreme in so reakcije postale pogostejše sva se z Ano odločila, da je čas, da preiskave ponovimo. Nove preiskave so pokazale, da se je alergija na pršico celo zmanjšala za polovico, mačja alergija je ostala tam, kjer je bila (rezultat tega, da doma mačke že mesece ni bilo več in ni bilo poslabšanj), pasja pa se je še malce poslabšala in je bila zdaj najhujša od vseh treh alergij. Seveda to ni bilo dovolj, razvil je še alergijo na jelšo in brezo. Ponovno sva bila šokirana, zato sva alergologa vprašala zakaj kar pridobiva nove alergije.

Tako sva izvedela naslednje: če se otroka izpostavlja alergenu, je njegovo telo bolj napadeno in šibko in tako bolj dovzetno za pridobivanje novih alergij. Tako se je pasja alergija v letu 2015 verjetno razvila zaradi izpostavljenosti psom v obdobju, ko je bila njegova koža poškodovana (izpuščaji, pikice, praskanje do krvi) zaradi predhodnih alergij. Je pač alergik in je za takšne stvari bolj dovzeten, da ne bo kdo govoril, saj naš otrok tudi vedno boža kužke pa nima nobene alergije.

Nova alergija na jelšo in brezo se je prav tako verjetno razvila, ker smo v gozdove hodili, ko je imel stanje na koži slabše. Poleg tega nama je alergolog pojasnil, da se mu je alergija na pršico omilila za polovico, ker pršici ni bil več tako močno izpostavljen, saj sva se v to smer zelo trudila. Pohvalil naju je, da dobro skrbiva za svojega otroka, in tudi izpostavil, da veliko ljudi ne naredi toliko, da bi zaščitili svojega alergičnega otroka. Žalostno. Pojasnil je, da se bosta verjetno tudi pasja in mačja alergija izboljšali, če bova pazila, da se tem živalim čim bolj izogibamo. Alergolog nama je pojasnil tudi, da se pri Timonu stik s pasjo in mačko dlako izraža v obliki koprivnice, na pršice pa odreagira z rdečimi, srbečimi izpuščaji po sklepih, rokah in obrazu. Nekateri na iste alergene odreagirajo preko dihal, Timon pač ne. Vsak otrok je drugačen. Vsaka alergija je drugačna. Tudi jakosti alergij so si različne, nekateri imajo blage oblike, spet drugi pa hujše. Večinoma se z leti oblažijo. Naj dodam še to, da pri tej starosti treh let nismo primerni kandidati za imunoterapijo.

Zaprepadena sva bila. Tudi pomislila nisva na to, da lahko Timon pridobiva nove alergije, če njegova koža ni v dobrem stanju. Prej sva s kortikosteroidnimi kremami vedno pazila, saj imajo kar nekaj potencialno neugodnih stranskih učinkov (tanjšanje kože, odvisnost kože na zdravilo, zastoj v rasti otroka, itd.). Zdaj pa nama je alergolog svetoval, naj se na stranske učinke toliko ne ozirava in rajši kožo spraviva v red, da ne bo pridobival novih alergij in bo ta bolj močna. Če bi to vedela v začetku, bi ga res zavila v vato. Ne glede na to, kaj bi si o nama mislili drugi. Zdravje najinega otroka je na prvem mestu!

Verjetno nama tega dejstva takrat nihče ni omenil, ker je po besedah alergologa dokaj redko, da otroci tako pridobivajo nove alergije. Naš je pač na to zelo občutljiv.

 

Menim pa, da si tudi moji otroci zaslužijo obisk morja in oddih, kjer se starši lahko posvetijo le njim in se ne rabijo ukvarjati s tegobami vsakdanjega življenja. No, tokrat sem naredil izjemo in se posvetil še vam, saj se mi zdaj res zdi, da je to potrebno.

Anina objava je naletela na buren odziv. Oba sva ljubitelja vseh živali (tudi pajkov nikoli ne ubijeva ampak jih iz stanovanja enostavno preseliva na vrt), zato otrokom vedno pojasnjujeva, da so kužki in mucki zelo prijazni, le božati jih ne smemo, ker potem nas srbijo rokice. Seveda v tem svetu otroka ne moreva 100% zaščititi.

Plažo, na kateri smo, sva izbrala zato, ker je zelo prijazna otrokom (lahek dostop v vodo), otroci so vedno na vidnem mestu in otrok se lahko igra v plitvi vodi, sej je naklon minimalen. Znano je da ni plaža za pse, saj je pasja plaža le nekaj metrov stran – in to zelo velika, z lepo senčko.

Niti ne bi komplicirala, če ne bi bil problem, ko gre pes po kamnih, pa se potem Timon en dan kasneje z golo kožo na istih kamnih igra. Največ pasjega alergena je namreč v urinu, slini in potu in vse to pes pušča za sabo, ko cepeta in se valja po plaži. Predvsem, če se pes prej v vodi namoči in se potem na plaži otrese. Sama voda ni problem, ker se alergen verjetno preveč razredči, če pa se otrok, z golo kožo usede direktno na alergen, ki ga je pes pustil za sabo, pa je koncentracija alergena neprimerno višja, sploh če se vsak dan posebej ves čas alergenu izpostavlja. Vem, da lastniki psov na to ne pomislijo – tudi jaz nebi, če ne bi imel otroka, ki je alergik.

Zato sem poklical na redarstvo in jih prijazno povprašal, kaj lahko v tem primeru storimo in če imamo sploh kakšno pravico, da se psa s plaže odstrani. Pojasnili so mi, da ta plaža ni namenjena psom in če ljudem na plaži prisotnost psa ne ugaja (v tem primeru gre za zdravje in ne udobje) imajo pravico od lastnika zahtevati, naj ga s plaže umakne. Mi smo seveda vedno zelo lepo prosili in nikakor ne zahtevali.

Sploh glede na dejstvo, da je malce naprej plaža, ki je psom prav namenjena. To smo tudi storili. Prvi dan nas je ta omenjena družina celo upoštevala in so psa držali stran od plaže, nekje v senci in vedno je bil nekdo pri njem. Vendar pa je bil pes že naslednji dan nazaj na plaži in kljub večkratnim lepim prošnjam in pojasnjevanjem zakaj, so nas tokrat ignorirali. Letos sva že dvema lastnikoma psov situacijo prijazno pojasnila in brez kakršnihkoli težav so se s kužkom umaknili na plažo zraven. Neka gospa je dejala tudi, da sva tisti dan že druga, ki sta jo zaradi alergije na pse prosila, naj se umakne in res se je.

 

Je pa iz komentarjev pod objavo sicer razvidno, da je v sloveniji veliko več “dohtarjev”, kot pa v uradnih evidencah. Tudi vsem, ki posmehovalno pišete, da ni mogoče, da bi od psa dobil koprivnico in to ni mogoče brez direktnega stika s psom, svetujem, da tega v naslednje ne izražate naglas, saj s tem le dokazujete svoje neznanje na tem področju.

Naj odgovorim še na komentarje, glede tega, zakaj se mi enostavno ne umaknemo. Mislite, da tega nismo naredili? Smo. Z namenom smo se odločili, da obiskujemo glavno plažo, ki ni za kužke, ravno zato, da se mi njim prilagodimo. Ogromno ljudi ima spoštovanje in psov ne vozi na glavno plažo, drugje pa jih je polno. Da pa bi mi morali iti domov in ne bi smeli hodit na morje (ja, tudi taki komentarji so bili), oz. na plažo, ki ni namenjena psom, zato, da je gor lahko ena družina, ki se lahko brez problema pomakne na sosednjo, pasjo plažo, saj nimajo invalidnih članov družine … na take komentarje sploh nimam odgovora. Sploh na komentarje, ki so Ano obtoževali, da je slaba mama, ker otroka ne umakne iz območja alergenov. Saj veste, da se tako ali tako 100% alergenom ne moremo izogniti?

In zakaj se ne umaknemo stran od tega psa in gremo na drugo stran plaže? Vedno smo se … do danes. Ta družina menja lokacije in danes so se postavili praktično zraven nas, poleg tega pa to sploh ni pomembno, saj se pes po plaži sprehaja (je vedno na vrvici ampak ga lastnik pelje po celi plaži, da gre do gozdička opravit potrebo).

Še nekaj bom pojasnil. Timona zaradi alergij s sončnimi kremami ne maževa. Zelo paziva tudi, da je kvalitetno in neoporečno hrano. Vsako embalažo preveriva in če se na embalaži znajdejo kakši E-ji oz. škodljive snovi na splošno, tiste stvari pač ne kupiva. Tudi za sadje vedno preveriva, na kakšen način je bilo vzgojeno in se špricanemu izogibava. Tako, da je bila to težko reakcija na hrano. Lahko bi bila na sonce, vendar smo tukaj že več kot en teden in bil je že dlje časa izpostavljen bolj intenzivnemu soncu, pa ni bilo nikakršnega znaka koprivnice. Tudi morska voda ga v tem dobrem tednu še ni zdražila.

Kadar gremo izven plaže ima otrok vedno na sebi obuvalo, ki ga umijeva vsakič, ko pridemo v apartma. Če le ni prevroče (zvečer ali zgodaj zjutraj) mu dava gor tudi nogavice, ki jih po enkratni uporabi vrževa med umazano perilo, pripravljeno na pranje. Tako psi na sprehodih niso problematični, ker ima Timon zaščito in je tudi pokrit z oblačili, da oblačila prevzamejo večino alergenov v zraku. Seveda pa se jim izognemo v čim večjem loku in jim zraven še vedno pomahamo – ker imamo radi kužke!

Sem pa tudi zelo razočaran nad dejstvom, da ste se nekateri na Anino objavo odzvali tako sovražno in posmehovalno. Kaj je Ana takega napisala, da si je od vas prislužila tak odziv? Gre za to, da smo družino s psom trikrat lepo prosili, če se umaknejo na sosednjo, pasjo plažo, in jim tudi pojasnili zakaj. Angleško dobro razumejo in tudi govorijo ne tako zelo slabo. Kam pa naj gremo drugam, če je drugje ta problem še večji in je na plažah več psov? Ne glede na vse, se morate zavedati, da je v tej situaciji zdravje otroka pomembno bolj od nevšečnosti turista s psom. Ni res?

Cenim pa vse dobronamerne komentarje. Čeprav kakšen ni povsem smiseln, vseeno pove veliko o vas. Tako kot slabi komentarji, sploh tisti res nesramni, ki Ano dobesedno žalijo in zmerjajo, veliko povedo o njihovih avtorjih. Rabimo več takšnih ljudi, ki želijo drugemu pomagati, z njim sočustvovati in poskusiti situacijo razumeti tudi z vidika te osebe, in ne takšnih, ki v vsem vidijo negativo in si kljub očitnemu nepoznavanju tematike, ne morejo pomagati, da ne bi nekoga “spljuvali”. Takšna je pač naša kultura.

Predvsem pa naj še enkrat poudarim, da smo si ljudje različni in na iste alergije odreagiramo različno. Nič ni smešnega, če nekdo reče, da mu je zaradi bližine oreščkov otekla ustnica, čeprav je splošno znano, da ljudje na oreščke najbolj reagirajo, ko pridejo z njimi v stik. Bodimo strpni.

Tudi jaz sem zagovornik tega, da se otroka ne sme zavijati v vato. In zato jih tudi nisem. Pa s tem nisem preprečil razvoja alergij. Otroku nikoli nisem preprečil, ko je v usta dajal zemljo ali prah iz kakšnega kota sobe, prav nasprotno – še spodbujal sem ga. Če pa ima ta otrok posebno zdravstveno stanje je situacija enostavno drugačna in zato ni treba starše obsojati in jim pametovati, kako bi morali z otrokom rokovati. Naš otrok ni v stanju, da bi bil lahko izpostavljen višji koncentraciji alergenov. Tudi tisti otroci, za katere trdite, da imajo alergijo na žival, pa z njo vseeno brez problema sobivajo, verjetno nimajo hude oblike alergije.

Mimogrede, to objavo sem napisal zato, da ljudi ozavestim in ne zato, da bi koga provociral. Kdor se bo ob mojem pisanju počutil napadenega ali užaljenega je za takšno stanje kriv sam pri sebi. Želel sem pojasniti stvari, za katere vidim, da jih veliko ljudi ne razume ali pa so do njih celo nestrpni. Še enkrat poudarjam … ne sovražimo psov in njihovih lastnikov. Se nam pa zdi nesramno, da nekdo ne odreagira, kljub prošnjam in opozorilom, da je otrok, ki se igra v bližini, na psa alergičen in ima na psa očiten odziv na koži in potencialno lahko hudo dihalno stisko.

Ne glede na to, da smo starši včasih preveč pametni, kar se tiče svojih otrok, pa imamo vendarle velikokrat prav, saj svojega otroka poznamo bolje kot kdorkoli drug.

Lp,

Kristijan